hribi, smučanje, plezanje,…

Zaradi spomladanske utrujenosti sem zadnje čase precej zanemarjal hribe. Kočno mi je nekaj dni nazaj uspelo rit premakniti iz postelje in se odpraviti v hribe.

Malo z muko sem ob sedmih vstal iz postelje, pojedel zajtrk in se odpeljal v Mače, kjer je izhodišče za Hudičev boršt, Cjanovco in še veliko drugih ciljev.

Iz parkirišča nadaljujem desno(in ne naravnost, kjer pelje pot na Kališče) po širokem kolovozu, ki se po gozdu vije kar dobrih 15 minut.

Na levi strani zagledam odcep in tablo, ki me usmerja proti cilju. Pot je ravno prav strma in ves čas drži konstantno strmino, je pa tako lepa, da bi po njej brez problema gonil tudi s kolesom. Sem bil pa tokrat zelo vesel, da pot vodi po gozdu, kjer so bile temperature še normalne. Kljub zgodni uri ima sonce že kar veliko moč.

Po dobrih 45 minutah stopim iz gozda na travnata pobočja in pred seboj zagledam gozdiček. Še 15 minut in sem pri izviru hladne vode, kjer srečam starejšo gospo, ki je ravno prišla iz Storžiča.

Rečeva par besed, nato pa se odpraviva vsak po svoje. Jaz kakopak na razgledno ploščad na robu gozda. Nastavim se toplemu soncu in uživam.

Medtem prileti SMS, kjer me mami obvesti, da je sestrica ravno na poti na sosednji Jakob. Zavrtim številko in kmalu izvem, da je ravno malo pod vrhom Jakoba. “Pridem do tja, sem na sosednjem hribu… Po mojem ne rabim veliko, kakih 45minut!” Kasneje opazim tablo, ki pravi, da me od Jakoba loči 2 uri hoje. Ni mi ostalo drugega, kot da tečem…

Po dobri uri sem na Jakobu. Na Jakobu pa kup ljudi… Sestrica in kolegica do konca popijeta in pojesta, potem pa se skupaj opravimo navzdol.

O tem, kako so, zaradi lesa, razrili ta, za marsikatero družino, lep nedeljski cilj, pa kdaj drugič. Upam, da je to osamljen primer in da to ne postane splošna praksa v naših hribih…

Matej

---