hribi, smučanje, plezanje,…

Še pod vplivom trekkinga po Norveškem, sem si zopet zaželel spanja na prostem. Planina v Lazu se mi je zdela dobra izbira, še posebno, ker bi lahko spotoma splezal še novo športno-plezalno smer Katedrala…

In res, kmalu smo bili štirje dogovorjeni za izlet. Na žalost me je Mare kmalu obvestil z ne preveč dobro novico, da se izleta ne more udeležiti in tako je plezanje Katedrale odpadlo. Kljub temu smo bili Katja, Vita in jaz vseeno odločeni, da se podamo na izlet. In smo šli, v petek zvečer, proti Bohinju, planini Blato, po strmi poti proti Lazu in malo pred polnočjo ponoči prispeli na planino v Lazu. Izpred Bricove koče smo morali najprej spoditi bika, potem pa smo se usedli za mizo in povečerjali. Ves čas pa je za hrano prosjačila Lazovška kobila. Vita se je je na koncu usmilila in ji nabrala nekaj trave. Okoli enih ponoči nas je začelo zmanjkovati in legli smo v spalke ter globoko zadremali.

Ob 5:00 zazvoni alarm, a ga hladnokrvno prestavimo na sedmo uro. Ko le zagledamo dan, pozajtrkujemo, pokramljamo s sosedom in se odpravimo proti Lazovškemu prevalu. Na vrhu pogledamo čez greben in na drugi strani doline zagledamo Stoge: Prevalski, Jezerski in Krsteniški.

Iz prevala nadaljujemo naprej po markirani poti, ki vodi proti Vodnikovemu domu. Najprej se malo vzpnemo,

nato pa začnemo s prečenjem. Pot nas vodi po lepem terenu, polnem Planink. Nad nami pa z krušljivimi stenami v nebo segajo Julijske gore. Še posebej opazen je Škednjovec s svojo previsno steno.

Daleč za nami je Lazovški preval,

pred nami pa že sedlo in raz Prevalskega Stoga.

Sledi kratek, a strm, vzpon na greben Stoga.

Iz vrha pa čudovita panorama! Tako proti jugu od koder smo prišli, kot proti severu(Velo polje, Vodnikova koča).

Iz vrha se spustimo po grebenu proti vzhodu, a kmalu naletimo na vertikalno steno.

Ker ne najdem pametnega sestopa, se vrnemo nazaj na vrh Adam-a in tam poizkusimo s sestopom, a zopet neuspešno. Med vertikalnimi stenami najdem lep konec travnika in dokaj položno rampo, ki vodi na melišče pod steno. “To bo to!” se zaderem.

Pot, ki vodi iz Jezerskega Stoga imamo pred nosom, ko nas zopet ustavi slabih 30m stene. Pa že tako blizu smo! Sledi povratek nazaj in iskanje novih sestopov… Med iskanjem prečimo celotno pobočje in sestopimo šele na skrajnem zahodnem koncu hriba, tam kjer smo se nekaj ur nazaj povzpeli nanj. Punci se sprašujeta, kako lahko vedno izberem najbolj dolgo, neprijetno in težavno pot. Ja kaj čem rečt, vsaj v nečem sem dober:P

Wuhu, prispemo na pot. Čutare z vodo so že nekaj časa prazne, vročina pa je ravno začela pritiskati, saj so se kazalci na uri ravno premaknili na trinajsto uro, ko bi morali biti že v dolini. V hribih pa smo se znašli ravno tiste dni, ko je pri nas divjal vročinski val. Sej smo tudi zmagovalci po svoje:) No, ko smo enkrat prispeli na pot, smo bili hitro na planini Krstenici.

Tam pa smo vsi spili na galone vode in noge namočili v hladni izvirski vodi.

Sestop se je vlekel kot ponedeljek. Kar ni in ni ga bilo konec, a tudi vsega hudega je enkrat konec… Potem pa hitro v avto in HOP v jezero. Že dolgo skok v jezero ni tako pasalo kot tisti dan…

Matej

---