hribi, smučanje, plezanje,…

Že dolgo sem Alenki obljubljal, da jo peljem v hribe in tokrat sem obljubo končno izpolnil. Planirani začetni izlet na planino Korošico sva na koncu zaključila na vrhu Velika vrha.

Po končanih obveznostih na faksu se malo čez dvanajsto le odpraviva proti Ljubelju. Malo pred Korenom parkirava in se, po široki cesti, napotiva proti Korošici. Tabla pravi, da bova za pot porabila uro in 15 minut. Ni se veliko motila. Občasno dokaj strma pot naju je cik-cak vodila proti planini. V zavetju dreves sva bila deležna hladnega vetra in sence pred soncem. Situacija je bila popolnoma drugačna, ko sva stopila iz gozda in je na naju z vso močjo začel pritiskati sonce. Na čelu so se kaj kmalu naredile prve kapljice.

Spotoma sva sem in tja srečala tudi kakšno kačo, ki se je zvijala po cesti.

Ko sva že tretjič upala, da sva le dosegla vrh, se pred nama nariše koča. Juhej!

Pred kočo se ustaviva in malo odpočijeva. Alenka si je potihem sicer želela, da bi bilo tukaj tudi konec izleta, a kaj ko sem bil jaz trmast in sem hotel še do pol ure oddaljenega Hajnževega sedla. Je bil pa iz planine čudovit pogled na Babo in Veliki vrh.

Nisva prav dolgo počivala, da se nebi preveč ohladila. No, pa tudi sonce je kar fino pripekalo in pot po gozdu je kar sama vabila naprej. Med potjo sva se sem in tja, ko sva naletela na kako vodo, tudi malo napajala.

In sva na sedlu. Kladivo za menoj se že kopa v oblakih, medtem ko so ostali vrhovi še obsijani s soncem.

“Ei Alenka, a greva še do Velikega vrha? Je ena taka krajša ferata.” Ji ni preostalo drugega, kot da gre:) No, in takole je Alenka naredila svoje prve korake v ferati.

Med potjo navzgor sva lahko ves čas opazovala Babo na sosednji strani sedla.

Malo pod vrhom, kjer pot kakih 30m vodi po grebenu, je Alenka, zaradi močnega vetra v sunkih, že skoraj obrnila. Ko sva videla, da je pot naprej lepša, je stisnila zobe in uspešno dosegla lažji teren.

Na žalost se je vrh odel v oblake ravno takrat, ko sva midva prispela nanj, tako da razgleda nisva imela popolnoma nobenega. Na vrhu sva se hitro vpisala v knjigo, potem pa se skrila pred vetrom malo pod vrh.

Sestop je bil, za razliko od dostopa, precej hitrejši in bolj sproščen. Tudi Alenki sestop po ferati in malo bolj zračnih delih, na moje presenečenje, ni delal nobenih problemov. En-dva-tri sva bila nazaj na planini, kjer je pozno popoldansko sonce prav lepo osvetljevalo vrhove okoli planine.

Da je bil dan popoln, me je Alenka povabila še na večerjo, tako da sem se s polnim trebuhom odpravil proti domu. Mljask je bil dober tris!

Alenka, upam da nisi imela prehudega muskrfibra:)

Matej

---