hribi, smučanje, plezanje,…

Romsdalshorn, Norveška klasika, tole bo treba butnt, druge ni.

STOP, pred nama je bila tabla z napisom, da je cestnina do najine željene destinacije 50NOK. Tako se je sovoznik Mato kar hitro podvizal iz avta, nametal malo več kot 20NOK v plačilno kuverto in že sva odhitela dalje. Jebiga, recesija je na sceni. Po makedamski cestici kaj kmalu zagledava že tritisočosemsto petinštirideseto jezero, na koncu jezerčka(N62,51381° E7,80618°) pa pet majhnih šotorčkov. To bo to, in že sva vlekla vso kramo iz avta in se utaborila v stilu “Strojan”.

Po najboljši večerji daleč naokoli, “mmm kok je dobr makaron”, se nama je odprl pogled na okoliške hribe, saj je prej megla segala le do kakšnih 100 višinskih metrov. VAUUU!”#$%&/() Ko sva tako par minut debelo zijala okoli sebe, se nama je vedno bolj in bolj dozdevalo, da sva ponovno na (pre)čudovitem kraju. Pogled je bežal levo in desno čez vso dolino, ustavil pa se je na prav posebni strukturi, ki je stala na koncu doline. To je bil Romsdalov rog (Romsdalhorn oz. po Norveško Romsdalhornet), najin cilj naslednjega dne.

Še vedno malo omotična od enormne količine granita sva odšla do jezera, kjer je starejši možakar igral na majhno kitaro ali benđo, no vsaj poskušal je. Kot se spodobi sva ga po začetnem pozdravu kaj hitro vprašala po zdravju, ne sej ne, toj hec. Ko nama je povedal, da je tudi sam prišel z družbo sem plezat, se je debata kaj hitro razvila. Tudi sam je lansko leto preplezal Horna, tako da so nama njegovi nasveti še kako prav prišli, še posebno pri sestopu. Najbol zanimivo je bilo pa to, da je bil iz Južne Afrike. Ko so se njegovi kompanjoni vrnili iz mesta in začeli pripravljati večerjo, sva se poslovila in zavalila v šotor. Ravno prav, saj je megla zakrila celotno dolino. Ob zvokih dežnih kapel in vonju uplinjenih makaronov (Mato bi rabu katalizator prov zares!) sva zaspala.

Naslednje jutro sva se skobacala iz šotora že po eno urni zamudi alarma. Stalna rutina, kot je kofe in evro kruh na krem, sva se odpeljala do konca makedamske ceste. Zunaj jepihal orkanski veter, toda vreme je bilo brez oblačka.

Opremo nabaševa v ruzak in jo mahneva prek travnika in mimo ledeniškega jezera do vznožja vzpona. Po parih metrih grizenja v klanec se je Mato spomnil da je pozabil magnezij vrečke v avtu, tako da se ves poklapan hitro odpravi nazaj proti avtu. Ja str je desc, pa ga že mal spomin nagaja. Nadaljujeva po uhojeni potki navzgor, a poti kar ni in ni konec. Po slabi uri in pol le prideva do vznožja stene, zasopla in zašvicana ful.

Odločila sva se, da splezava smer Nordvestkanten(220m, V+). Vstop v smer je dokaj težko najti, tako da sva pričela s plezanjem z drugim raztežajem. Prvi je ocenjen z oceno 2/3, tako da je varovanje zgolj preventiva. Prvi metri smeri so bili peklenski. Skala je bila nenormalno krušljiva (tako kot slovenski hribi), veter je pihal prek stene nenormalno in polagoma so začele padati prve deževne kaple. Ja po pravic povedano, sem se takrat sredi raztežaja dodobra usrov.

Nadaljevanje smeri je potekalo dokaj hitro, saj je orentacija v steni dosti lažja kot prvi raztežaj in po občutku sodeč je tudi mal manj majave skale.

Prihod na vrh je bil spektakularen, saj se je odprl pogled na vse smeri neba. Posebno Troll wall je bil veličasten, saj take mase granite človek ne vidi vsak dan. V Troll wallu poteka tudi ena najdaljših smer na Norveškem, 79 raztežajev, ne hvala, drugič.

Mato je na vrhu poslikal vse kar se je poslikati dalo, naju v mali kamniti hišici upisal v knjigo obiskovalcev.. Jap na vrhu gore, na katero ne vodi nobena pohodna planinska pot ampak le plezalne, so zgradili majhno hišico, sweeeeet.

Sledil je mučen abzajl¹ in ponovno sestop v dolino.

V kampu sva polna navdušenja nad preplezano smerjo ob polenti že kovala načrt za naslednji dan. To je bil vrh po imenu Storevengetin, ki se je kopal v bledikasto oranžno roza svetlobi.

Dan je bil naporn, saj je bila višinska razlika vzpona približno 1000m, naslednji dan pa naju je čakala še bolj naporna tura. Rahlo utrujena od hoje in plezanja, predvsem pa od pol kile polente sva se zavlekla v šotor.. Na kratko, šotor – spat – scat – spet spat – ustat.. toda naslednje jutro je sledilo razočaranje. Več o tem pa prihodnjič reporter Mato (:

Reporter M@re