hribi, smučanje, plezanje,…

Zaradi slabe vremenske napovedi za Lofote sva se odpravila nazaj proti jugu, na poti pa obiskala še goro Stetind. Goro, ko jo človek hoče preplezati tisti moment, ko jo zagleda.

Najprej še slika deserta, ki sva ga uživala ob večerji dan prej.

Ponoči je “scalo” celo noč, zato planirana plezarija za soboto odpade. Ni druge, kreneva na pot dan prej, kot planirano. Ko pospraviva kamp, se vsedeva v avto in se zapeljeva proti 250km oddaljenemu Narviku.

V Narviku se ne moreva upreti skušnjavi in zopet kupiva liter pudinga. Za kosilo pojeva vsak svojo polovico. Do večera bo!

Naslednji cilj je vznožje gore Stetind, ki se nahaja slabih 40km pred mestom Kjopsvik, ob cesti 827. Gora Stetind je od nedavnega Norveška nacionalna gora. Še ne tako dolgo nazaj je bil edini možen dostop do gore s pomočjo čolna, danes pa, zavoljo tunelov, lahko parkiramo prav pod vznožjem gore.

Ko se pripeljeva iz drugega tunela, zagledava južno steno gore, ki je na žalost zavita v oblake. Nič, bova počakala, saj se more razkaditi. To morava videti!

In res, za trenutek se izza oblakov pokaže samo vrh. WOW! Vrha gore si nisva predstavljala tako visoko.

Nekaj minut kasneje pa se dec odkrije in zasije v vsej svoji mogočnosti. Na žalost na sliki tega ni mogoče prikazativ taki meri, ko se to doživi v živo. Ogromni kos skale¹, ki se dviga iz morske gladine pa vse tja do 1391m. Človek se takoj zaljubi v to mogočno goro, plezalec pa jo želi preplezati.

“TO MORVA SPLEZAT” si rečeva in si s tem zadava cilj za prihodnost. Smer South Pillar(700m, VII-/VI+, E1) je ena izmed najbolj popularnih. Smer vodi po sistemu pok in zajed, z detailom v predzadnjem cugu. Na žalost še nimava dovolj znanja in samozaupanja, da bi jo upala napasti. Fizično sva jo verjetno zmožna splezati, zatakne pa se pri psihi, pri nameščanju varovanj in izdelavi varovališč. Ampak, kot sem že rekel, sva oba sklenila, da je to projekt, ki ga bova poizkušala preplezati naslednje leto, v tem času pa nabirala potrebne izkušnje! Še kar nekaj časa sediva na plaži ob morju, gledava vrh in se čudiva lepoti.

Skozi tunel se zapeljeva na drugo stran gore in pogledava še na severno in ogromno zahodno stran. “Kera plata!”

Vrneva se nazaj na E6 in navzdol proti Mo i Rani. Malo naprej se vkrcava na trajekt, na katerem naju oberejo za 118NOK. Med čakanjem na trajekt pa sem v roke vzel tudi račune in ugotovil, da nama je ostalo samo še 300EUR. Upala sva, da imava vsaj še 500-600EUR. Ja nič, bo treba na klošarja od zdej naprej “lavfat”.

Matej