hribi, smučanje, plezanje,…

Slaba vremenska napoved v južni Norveški za ta in naslednji teden sta nama spremenila načrt in tako sva se bila primorana odpraviti proti Lofotom, 1400km višje.

Zjutraj naju ob jezeru pričaka oblačno nebo. Pospraviva šotor in se odpraviva do wirelessa, da preveriva vreme za naslednje dni. Napoved ni nič kaj lepa. Ves preostanek tedna in naslendji teden je za južno-zahodno Norveško napovedano močno deževje. Edina kolikor toliko spodbudna napoved¹ je za Lofote. Nič, drugega nama ne preostane, kot da jo rineva proti severu.

V Al-u se ustaviva v trgovini in se v parkirni hiši nareživa psu v avtu:) Res ga je “hengal”. Spotoma v bližini pogledava še eno plezališče, potem pa v GPS vkucava Trondheim in izpiše se 600km. Dolga bo!

GPS naju usmeri na cesto 51, ki pelje po robu nacionalnega parka Jotunheimen. Nora cesta. Prav škoda, da je tako slabo vreme, saj je pokrajina okoli naju čudovita. Ena najbolj “scenic” cest na Norveškem. Mare pa ves čas sanja o tem, kaj bi na tej cesti delal z enim ornk avtomobilom. “Eiga Mato, jz mam filing, k da igrco igram. Mooooot! A veš, pa še s klanca je, sploh ni treba gasa tišat:)”

Okoli 10.00 sva malo pred Trondheimom, kjer na postajališču pretegneva noge in zalijeva smreke. Iz Trondheima Mare potegne še 150km naprej in med potjo opazujeva nor sončni zahod. Sej sem jih že veliko videl, ampak tako roza/vijoličnega pa še ne.

Malo naprej od Steinkjer-ja najdeva počivališče ob jezeru in si ga izbereva za najin tabor. Sicer je na vstopu na počivališče tabla, da naj tukaj nebi prenočevali, ampak nama je bilo rahlo vseeno, ker sva bila zmatrana.

Zjutraj naju zbudi vročina v šotoru in sonce na nebu. Na žalost je naprej na severu videti vse zabasano, tako da bova kmalu spet brez. Na poti do Mo i Rane si ogledava še Laksforsen(Lososove slapove) na N65,83499° E13,19213°

Od Mo i Rane nadaljujeva po E6 proti Bodu. Pot vodi preko celega Svartisen nacionalnega parka. Cesta je nora, podobna kot prejšnji dan skozi Jutunheimen. Pa še nebo se je končno odprlo. Med potjo prečkava arktični krog. Vstaviva se, da Mare postavi svojega trolla.

Še 150km naju loči od pristanišča za trajekt – Bodo. Med potjo se vstaviva še na enem najbolj znanih mostov na Norveškem, saj pod njim nastajajo največji slani vrtinci – Saltstraumen (N67,23253° E14,61695°).

Od tod jo mahneva najprej do terminala v Bodo, potem pa začneva z iskanjem primernega prostora za spanje. Srečo poizkusiva ob jezeru v bližini Boda in po parih postankih najdeva pot do manjše plažice(N67,31776 E14,55139). Lepa plaža s pogledom na hribe. Odlično bo!

Začneva kuhati večerjo, saj sva že oba fejst lačna. Mare nareže čebulo in papriko, jaz pa zakuham torteline in naredim omako. Najeva se ko pujsa.

Po večerji sledi kopanje v, ne tako toplem jezeru. Tkole čez nogo je imela voda ene 18°C, ura je bila 23:00, zunaj pa dan, kot da bi bila sredi dneva. Po kopanju pa hop v tople spalke in spat.

Alarm zvoni ob 4:00, ko počasi vstaneva in spakirava ter se zapeljeva proti terminalu, kjer se ukrcava na trajekt za Lofote. Začuna je na trajektu samo 6 avtomobilov. Če se spomnim lansko leto, ko smo morali čakati pol dneva, da smo prišli na vrsto. Na trajektu zaspiva in se zbudiva na deževnih in vetrovnih Lofotih.

Matej