hribi, smučanje, plezanje,…

Obisk Trolltunge je bil planiran že od samega začetka, na Lofotih nama je pa Andreja povedala še za novo ferato Himmelstigen, ki vodi do nje. Ni nama ostalo drugega, kot da jo preveriva.

Zgodba se začne zgodaj zjutraj… No, dobra šala. Ob enajstih se zbudiva in se prav z muko spraviva iz šotora. Na hitro nekaj pojeva in se odpraviva proti parkirišču pod žičnico(N60,13272° E6,62683°), ki pelje prvih 400 višinskih metrov. Ker sva se odločila, da se na vrh podava preko ferate, se zapeljeva še slabih 500m naprej na vrhnje parkirišče.

Po, na začetku asfaltirani, in nato makadamski cesti, nadaljujeva ob jezeru. 6km prehodiva ob jezeru in pri tem skoraj ves čas gledava v steno, v kateri se nahaja najin cilj.

Po šestih kilometrih, ko prečkava most, zapustiva cesto in se usmeriva levo ob strugi navzgor. Dobro shojena pot naju vodi ob strugi vse do tam, kjer potok presahne. Od tam naprej nadaljujeva po strugi.

Ker nisva točno vedela, kje se začne ferata, sva se najprej odpravila proti ogromni jami Mother Norway, ki je 300m visoka in 100m globoka. Skozi tisočletja jo je izkopal slap Tyssestrengene, ki je nekoč padal iz vrha pečine. Do obstoja je bil to 5 največji slap na svetu, potem pa so ga leta 1967, zaradi potrebe po energiji, zajezili.

Ker nikjer ne vidiva nobene zajle in stopnic, se odpraviva višje v sotesko in upava, da tam najdeva, kar iščeva. Kmalu v daljavi zagledava ogromno belo tablo. To bo verjetno začetek ferate. Poženeva se v hrib in kmalu že bereva navodila na tabli.

Oblečeva pasove, narediva provizorne sisteme za vpenjanje in se začneva vzpenjati.

Prvi metri so dokaj preprosti, potem pa se stena nagne navzven in že plezaš v previsu.

Hitro sva na vrhu ferate in samo še dobrih 10 minut naju loči od Trolltunge. Slediva markirani poti, tako kot še cel kup drugih turistov.

Končno jo zagledava: Trolltunga! Za pot sva porabila 3,5h. Ker se vsakdo hoče slikati na njej, je seveda bilo potrebno počakati, da sva dobila svoj termin:) Potem pa hitro na njo in škljoc.

Poslikava, pogledava in se odpraviva nazaj proti avtomobilu. Vrnila sva se po običajni poti po vrhu gore. Pot nazaj se nama je vlekla veliko bolj kot pot navzgor, čeprav sva za nazaj rabila samo 2 uri.

Ko prispeva do vlakca, ki vozi v dolino, nama le-ta pred nosom uide. Ravno odpelje se tisti moment, ko prideva do njega. HUDIČA! Vsedeva se na naslednji vagon in upava, da bo eno uro kasneje naredil še eno vožnjo. Medtem se nama pridružijo še štirje Nizozemci.

Ko ura odbije 7, se vlak nikamor ne premakne. “Djmo še 10 minut počakat, mogoče ma mal zamude:P” Tudi po 10 minutah ne gre nikamor in nekak se sprijaznimo s tem, da bomo očitno morali peš navzdol. Nizozemci se navzdol odpravijo po poti, midva pa kar ob tračnicah.

Ves tečen in živčen, ker sem bil lačen ko hudič, se skobacam v avto in odpeljeva se v trgovino po puding, potem pa nazaj na počivališče, kjer končno začneva s pripravo večerje. Ker je moj gorilnik že precej bogi, vodo vreva neskončno dolgo¹ in okoli devetih le zagrizeva v makarone. Po makaronih pa še puding! Joooj koliko sva se najedla. ZZzzzzZZzzZZZZzzz…..

Matej