Izleti – Norveška 2010 – osvojitev ledenika Hardangerjokulen
Hribi, Izleti in potovanja, Norveška 2010, Tujina 28 julija, 201028.7.2010 je bil dan, ko sem po treh letih ogledovanja in obiskovanja vznožja ledenika, le stopil na vrh 6. največjega ledenika na Norveškem, Hardangerjokulen. Vrh sva z Maretom osvojila po štirih urah.
Vse skupaj se je začelo z alarmom ob 2.00 in dežjom. “Kwaj to zdej en dež!?” Pogled ven iz šotora in nad mano jasno vreme. Nekako zaspiva nazaj in se zbudiva čez pol ure. Na hitro skuham kofe in ob treh že letiva proti Geilu, kjer ob pol štirih stopiva na vlak proti Finsu1, od kjer bova začela najino pot.
Čeprav je bilo v Geilu vreme precej jasno, je v Finsu druga zgodba. Zabasano nebo, pa tudi vrhovi nad ledenikom so bili udeti v oblake. “Jah, zdej sva tukaj, greva, kaj pa čva” si rečeva. Med hojo proti vznožju ledenika opazujeva sončni vzhod. Prvega, odkar hodim na Norveško.
Kmalu sonce pogleda izza oblakov in postane svetleje. Malo imava problemov s prečkanjem ledeniškega potoka, saj se je snežni most letos že stopil, ampak malo nižje najdeva mostiček in lahko prečkava reko. Še malo in že sva pod vznožju pri Apelsinehytte 2. Pa tudi nebo nas nama se odpre!
Od tod narediva kratek ovinek in pogledava rokav ledenika z imenom Middalen. Nore razpoke v ledu! Čeprav je sam ledenik veliko manj spektakularen kot recimo bolj severno lociran Svartisen.
Sledi še kakih 300 višincev po skalah, ki jih prerašča zelen in oranžen lišaj.
Ko sva prispela do snega, pa sva si nadela dereze, navezala na vrv 3 in jo mahnila v breg. Ledu je bilo bolj malo, večinoma je prevladoval precej ojužen sneg, tako da so se nama na derezah ves čas delale cokle. Zaradi težkega snega, sta se zadnja 2 kilometra prav nesramno vlekla.
Čeprav sva imela vrh ves čas pred očmi, se nama je spretno izmikal. No, po štirih urah sva ga le, zadovoljna, dosegla. Kamor koli pogledaš iz vrha, samo sneg. Nor pogled. In to konec julija:)
Sestop je minil precej hitreje, saj sva bila nazaj na železniški postaji, kljub vsem postankom, v treh urah.
Ko sva prišla nazaj do šotora, sva samo padla dol in šla spat. Saj ne da prej v dveh dneh okoli šotora ni bilo žive duše, danes pa se ravno, ko se spraviva spati, nalimajo trije froci in se derejo na ves glas. Kot da to ni dovolj, na lepem začnejo padati ogromne kaplje dežja, da nisva vedela, ali greva po čelade ali ne. Očitno bo potrebno počakati na večer za dober spanec.
Jutri odrineva naprej proti Oddi in Trolltungi.
Matej