V soboto se je obetalo lepo vreme in ker, zaradi zdravstvenih težav, nisem smel športat, sva se z Vito odločila, da skočiva do Peričnika pogledati njegovo zimsko preobrazbo.

Splužena cesta naju pripelje do jezu, kjer je kar nekaj avtomobilov. Uspeva najti parkirni prostor, parkirava in se odpraviva na pot proti slapu. Gaz je že dodobra shojena, tako da večjih problemov nisva imela, čeprov bi nama vseeno prav prišle tamale dereze, da bi občasno malo manj drselo. Med potjo proti slapu vsake toliko časa naredim izvoz do potočka, ki teče ob poti in poslikam zimsko pravljico.






Ker je povsod okoli naju polno snega, Vita dobi idejo, da bi lahko Greto vrgla v bližnji sneg in malo ohladila njeno prekipevanje energije. Hitro pograbim aparat in pošklocam punco v elementu.


Kmalu stojiva na točki, kjer prvič zagledava Peričnik, obdan v led in sneg. Lep je!

Po poti se podava višje pod slap. Razgled je čudovit. Sveče, ki visijo iz stene, obdajo človeka z enim posebnim občutkom, da se tam pod slapom počuti prav nemogočega… Ne vem kaj točno bi slikal, saj je celotna kompizicija ravno tako čudovita kot vsak posamezen detail… Pozitivne temperature in sonce pa poskrbijo za občasen dvih adrenalina, ko iz stene pade sveča in se raztrešči, ko zadane dno…





Na poti nazaj pomahava Stenarju v slovo in se zapeljeva nazaj v topli dom. Jaz naslednji dan ozdravim, Vita pa zboli:)


Matej