hribi, smučanje, plezanje,…

Medtem, ko večina ljudi že razmišlja o morju in dopustu, pa meni še vedno po glavi skačejo zimske radosti, sneg, led in smučanje. Ker se še vedno nisem primerno poslovil od zime, je bil tokrat zadnji čas za slovo. In to pravo zimsko slovo!

Ker v sneg ni nikoli pametno riniti sam, sem v soboto nahecal sotečajnika Joža, da se mi pridruži pri nedeljskem izletu na Mangart. Sodeč po slikah, je tam še kar nekaj snega in bova imela lepo priložnost gaziti do vrha.

Iz Kranja se odpraviva ob sedmih, kar se mi je zdelo kar malo prepozno za peti mesec v letu. Kljub temu z letnimi gumami nisva mogla do vrha sedla in sva se bila primorana parkirati pri zadnjem tunelu.

Zaradi sobotnega sneženja je bilo na cesti kar nekaj snega. Ko sva se mimo koče dvigovala proti sedlu, nisva mogla verjeti, kako kompakten je sneg. Več ali manj je ves čas držal težo človeka. “To sploh nava nč gazla!” sva si rekla.

Iz sedla pa po markirani poti proti vrhu. Na začetku so sem in tja iz snega še kukale skale, ko pa sva prispela na flanko pod Mangartom, pa se je snežna odeja že toliko povečala, da je bila pred nama samo še deviška bela preproga.

Ko se snežna preproga začne vzpenjati, sva bila primorana natakniti dereze in v roke zagrabiti cepine, saj se je sneg prelevil v trd led, ki se kljub mojim kilogramom ni niti malo udiral. Prave zimske razmere. Manjkale so samo še negativnem temperature.

Ker nama je led tako prijal, sva malo lutala levo in desno in iskala čimbolj ledene prehode med flankami, ter se tako maksimalno naplezala. Sem in tja je bilo potrebno cepin zatakniti tudi za kakšno skalo.

Po prvih plezalnih metrih sva bila na flanki višje, kjer pa sva nekaj 10m naprej zopet opazila skalno/ledni skok. Leva, desna, leva, desna in že sva bila pod skokom.

Od tu naprej pa zopet “na rob” speglana flanka, nad njo pa ogromna opast, katere me je bilo prav pošteno strah. Kasneje sva opazila, da bi, če bi se odlomila, tako ali tako zgrmela po sosednji grapi. Sva pa od takrat naprej zato toliko bolj sproščeno orala po neornjenem pršiču.

Iz zgornjega roba flanke se, namesto po normalni poti, ki vodi levo, usmeriva desno. Teren se postavlja vedno bolj pokonci, sneg pa je z vsakim korakom bolj trd in cepini vedno bolje držijo. Prava poezija!

Ko izstopiva iz grape, naju do vrha loči le še dobrih 30m grebenskega sprehoda. Na vrhu pa čudovit razgled! Na eno stran zahodni Julijci, na drugi pa se direktno pred nama repenči Jalovec, za njim Triglav in še bolj levo Škrlatica. Ozračje je bilo zaradi padavin prejšnji dan izredno čisto in razgled NOR!

Ker so za popoldan napovedovali oblake, sva se zato predčasno odpravila navzdol. Sestopila sva po zgornji varianti zimske smeri. Je bil pa sestop meni osebno veliko bolj naporen, saj so visoke temperature sneg že pošteno odtajale in je bil sestop po strmih delih naporen(predvsem psihično).

Kljub temu sva srečno zaključila sestop in celoten izlet, ter se nasmejanih ust vrnila k avtu in prehvalila današnji vzpon. Adijo zima!

Smer vzpona:

Matej

---