hribi, smučanje, plezanje,…

Po treh tednih na poti prispemo v prvi kamp in se udeležimo svetovnega prvenstva v “air guitar”. Kaj vse se ljudje ne spomnijo.

Katja in Lukc najdeta kamp 4km izven centra, tako da se dobimo kar tam. Plačamo 46€ za 2 osebi, šotor in avto. Tuš je brezplačen, savna isto, tople vode na tone:) Postavimo šotor, Katja speče prvo konkretno meso po treh tednih, jaz pa napnem gurtno, da nas ne bo zeblo. Zvečer se v mestu odvijajo kvalifikacije za air guitar, tako da začnemo s pripravami.

Okoli pol enih smo urejeni, negovani in pripravljeni za sprehod v mesto. Lepo urejene in označene peš-poti nas v slabi uri pripeljejo v center mesta. Lukc in Katja vesta, kjer se nahaja klub 54 Special, kjer se odvijajo kvalifikacije, zato zavijemo direktno tja.

Zunaj izvemo, da je kvalifikacij že konec, a žur še vedno traja. Medtem, ko zunaj še dokončujemo pivo, oblajamo oz smo oblajani od celega kupa ljudi. Prevladuje angleški jezik, kar da vedeti, da je zasedba bolj kot ne, mednarodna. Spoznamo tudi Justina iz ZDA, ki bo naslednji dan tudi v finalu, pa nekaj domačinov, pa verjetno še koga, ki se ga ne spomnimo.

Plačamo vstopnino, potem pa se odpravimo v klet. V kleti pa akcija, vsi v elementu, igra se vse od air guitar do bobnov, sintesajzerja, bas kitare,…

Folk je počel vse sorte neumnosti, med drugim tudi nalivav pir v uč:) Enkrat tekom večera se nam je pridružil tudi Batman.

Spanec dolgo v dan je zmotil sonce, ki je segrel šotor na peklenske temperature. Zajtrk, spremljanje vremena in počivanje pred šotorom. Z vremenom se mi zdi, da smo bili bolj obsedeni, kot tisti, ki so na odpravi v Himalaji. Nekaj, kar smo imeli vsi skupnega, pa so bile zapestnice iz komarjevih pikov okoli gležnov.

Proti večeru se le spravimo na plažo. Iz avta privlečem frizbi in že je akcija.

Utrujeni se zleknemo na plažo, pridruži pa se nam tudi Katja, ki se je ravno vrnila iz teka. Ura je odbila 6, kar pomeni, da se je odprla savna. Ko stopimo notri, opazimo, da je trenutno polno nabita. “Ja nč, gremo še neki pojest in se pol vrnemo.” Uro kasneje je drena veliko manj. Stopimo v savno in ŠOK! VROČE!!!! Ok, sej sem že bil kdaj v savni pa je vroče in enkrat ali dvakrat vržeš mal vode gor, da mal zahajca… Ampak finci pa une kamne zalivajo non stop. K smo stopil notr, je ravn zalival. Ko smo se usedl na klopco, je že novo rundo gor vrgu. Ko je šel val pare mimo, spet novo rundo. Po dveh minutah je od nas teklo tako kot že nikoli.

Po savni pa zopet v mesto, tokrat na finale tekmovanja. Že od daleč se je slišal ropot. Glede na prejšnji dan, je bila tokrat organizacija nekaj čisto drugega. Oder, light shop, varnostniki,… Ljudi ogromno, vsaj za tak majhen mest. Tekmovalci pa so prihajali iz celega sveta: Finska, Nizozemska, ZDA, Japonska, Češka, Nemčija…

Po tekmovanju se počasi odpravimo domov. Naslednji dan pa počasi vstati, spakirati in zopet viseti na yr.no in iskati naslednji cilj. Jaz navijam za Lofote, a Maretu ni za vozit 800km. Druga opcija so Helsinki, ki pa meni preveč ne dišijo. Dosti imam ravne Finske in rad bi šel spet v hribe. A tako je, na takih izletih se je potrebno prilagajati in ne vedno forsirati svojih egoističnih želja. Saj vsi vemo, da meni razum popusti, ko nekdo omeni Norveško. No, in sva se proti večeru odpravila proti Helsinkom.

Matej