hribi, smučanje, plezanje,…

Ko smo se odpeljali iz Narvika, smo v krožnem izbrali napačen izvoz in tako pristali na Švedski in kasneje v deželi komarjev, Finski.

Ko smo se vozili iz Narvika nazaj proti Lofotom, smo malo naprej od Narvika v krožnem izbrali prvi izvoz. Cesta se je začela dvigati in se vijugajoča vila med hribi. Kar naenkrat se pred nami prikaže znak Sverige. Prestopimo mejo na Švedsko, kjer se vreme hitro izboljša. Ne dežuje. Ravno to je bil razlog za prehod meje, saj je bila vremenska napoved za Norveško porazna. Po celi državi dež. Takoj, ko smo zavili, me spreleti čuden občutek, da je izleta konec. “NOČEM ŠE IZ NORVEŠKE” se dere nekaj v meni. “Nisem dovolj plezal, nisem še naveličan granita, nisem naveličan trad plezanja, nisem naveličan Norveške, čeprav sem tam že šestič. Pa kwa če mal dež pada, prej al slej bo sonce!!!!”  Malo pred Abisko parkom naredimo postanek in kosilo.

Kmalu nas dohiti nevihta iz Norveške in hitro pospravimo. Peljemo se mimo Abisko parka in si ogledujemo zadnje hribe. Kmalu se bomo znašli v Kiruni, največjem mestu na severu Švedske in se s tem poslovili od hribov. V Kiruni poznam prostor, kjer se udobno utaborimo in zakurimo ogenj, saj so večeri hladni in ogenj prav paše.

Naslednji dan preživimo skoraj polovico dneva v tourist officu in iščemo okna lepega vremena. Preiščemo vsa mesta po Norveški, Švedski in Finski. Na žalost najbolje kaže na Finskem. S težkim srcem sprejmem dejstvo, da bo lepo vreme samo tam in odločitev, da je potrebno ponovno prečkati mejo. Na Finsko me čisto nič ne vleče… Ni hribov, ni dolgih smeri, ni Norveška… Z Maretom se odpraviva v mesto Rovaniemi, saj sva na netu našla vodniček za bolderiranje, medtem ko se Luka in Katja odpravita v Oulu, največje mesto v severni Finski. Med potjo naju jejo komarji in pere dež. Srečava pa nekaj severnih jelenov.

Prečkava mejo in v mestu takoj poiščeva Lidl. “KAKŠNE CENE! A se hecajo?” In že se sprehajam po trgovini: that’s mine, this is mine, and that’s mine, and this and that. Pridem na kaso: 12€. Ja za ta dnar sva na Norveškem dobila glih 2L mleka, nekaj kruha in jajca. V GPS vpišem koordinate plezališča in 15 minut kasneje sva na parkirišču. Ker je bilo ravno po dežju, je bilo vse mokro. Odpraviva se v gozd iskati balvane, a jih po 30 minutah iskanja ne najdeva, vsaj ne tistih glavnih. Sva pa mokra do kosti od mokre trave in dreves. Postaviva šotor in naju medtem komarji skoraj pojejo. Skuhava kar v šotoru, saj zunaj ni za zdržati. Pred šotorom lahko slišiš brenčanje roja komarjev. Brrrr.

Zjutraj se odločiva, da tukaj ne bova plezala, saj nimava živcev za prenašanje komarjev. Usedeva se v avto in se odpraviva v Oulu.

Matej