hribi, smučanje, plezanje,…

Napočil je čas, da nadaljujem tole sago o letošnjem potepanju po Norveškem oz. Skandinaviji. V zadnji objavi sva se poslovila od mesta Oulu, kjer smo s Katjo in Lukcem uživali na Air Guitar World Championshipu. Pot naju je vodila naprej proti jugu Finske, kjer sva imela plan plezati v plezališčih in obiskati boulder plac v Mynamaki-ju.

Iz Ouluja se odpraviva pozno popoldan, saj kup časa prebijeva na parkirišču pred kampom, kjer se odločava, ali sploh iti na Finsko, ali rajši obrneva in greva nazaj na Lofote, kjer so obljubljali lepo vreme. Nekako se z muko odločiva za jug Finske, saj naju vožnja iz Lofotov v Stockholm ne mika preveč.
Med vožnjo proti mestu Turku naju preseneti nizko stanje bencina. Ustaviva se na prvi bencinski, kjer ugotoviva, da je le-ta samopostrežna, kot tudi vse ostale na Finskem, da nimava čisto nič eurov in da lahko plačaš samo s Finsko bančno oz. kreditno kartico. Ja fino! Najbližje mesto je cca 60km stran, nama pa že nekaj kilometrov gori lučka za rezervo! Na srečo najdeva en obcestni ‘fast food’, kjer nama gospodična pove, da se bankomat nahaja nekaj km naprej. Uspeva priti do denarja in napolniva do vrha.

Naslednji dan se prikobacava do Turkuja in naprej do naselja Kustavi, ki po Maretovo spominja na Tuba City v Ameriki, le bolj zeleno je:) No, zapodiva se v plezališče Krakiniemi, a naju mokre in spolzke poči ne prepričajo najbolj. Ker je bila že pozna ura, se odpraviva poiskat mesto za spat, kar na Finskem ni najlažje.

Zjutraj se oba še polna elana zapodiva v zgoraj omenjeno plezališče. Ena smer zgleda “doable” in Mare se opremi. Pa že po nekaj metrih iz plezanja preklopi na tehniko in tako nadaljuje vse do vrha. Mokro in spolzko zaradi dežja izpred nekaj dni. “Bosa!” rečeva in se odločiva, da preveriva še kakšno plezališče v okolici. Preveriva še Kustavi Hopiaovuori, Kustavi Isoniittu in verjetno še kakega, pa mi je že všel iz spomina. Prepričal naju ni noben. Mokro, težko ko svina, spozko ali pa poraščeno z mahom.

Finska nama počasi začne presedati, saj že nekaj dni nad glavo gledava goste oblake in občasno začutiva rahel dež, horizonta nisva videla že odkar sva zapustila Norveško, komarji so vedno bolj naješni, prsti pa srbijo! Preveriva vremensko napoved na sosednjem otoku in v Nissedalu se obeta lep, jasen teden. “Čačing” naredijo zvočniki na prenosniku, ko kupiva karto za trajekt v Stockholm. Odštejeva 45€ in se počutiva neizmerno fajn:) Da proslaviva, se zapeljeva v Turku v McDonalds, potem pa v Mynamaki, kjer se nahajajo bolderji. Časa do odhoda trajekta je še kar nekaj. Bolje, da ga preživiva v bolderjih kot da se sprehajava po mestu.

Relativno dobra plezarija, le 1 crashpad je premalo. Skale so zelo nametane, podlaga pa precej razgibana, tako da bi nujno potrebovala kak crashpad več, pa tudi kak človek več nebi škodoval. Kljub temu sva se dodobra namučila in uničila prste. Zvečer sva si našla lepo lokacijo za spanje malo izven Turkuja, spila hladno pivo in šla spat. Zjutraj pa na trajekt, na katerem sva preživela lepih 12 ur in ga za pustila v Stockholmu.

Več sledi…

Matej

---