hribi, smučanje, plezanje,…

Norveški vremenarji so nam za ponedeljek obljubili zadnji lep letošnji sončni dan nad Stetindom in morali smo izkoristiti okno za naskok na vrh in uspeti vsaj v enem izmed letošnjih projektov.

Do Stetinda smo imeli kakih 6 ur vožnje, zato se nam zjutraj ni prav mudilo. Nekje do popoldneva se najemo in spakiramo avto. Spotoma se Mare ustavi še v svojem WCju pod Prestnom in še enkrat iz idealne lokacije naštudira zgornje cuge, potem pa pot pod noge. Zopet se čudimo Norvežanom, ki se veselo kopajo v ledeno hladnem morju. Pot proti Narviku vijuga med zalivi, kjer nas na eni strani obdaja morje, na drugi pa višji in nižji hribi.
 
 

V Narviku(Po mnenju Norvežanov najgrše mesto na Norveškem zaradi velikega pristanišča, kjer nalagajo železo in premog. Mi nismo bili takšnega mnenja.) želimo obiskati trgovino, a na žalost v nedeljo nič ne obratuje:( Očitno ne bodo jajca in hrenovke za zajtrk, pa tudi kruha ne bo naslednje dva dni. No, bomo pa čokolešnik in testenine natepaval.

Po cesti E6 se odpravimo naprej v smeri Trondheima, ko se po slabih 60km odcepi cesta levo proti Stetind-u. Po nekaj kilometrih zagledamo ogromno severno stran in zahodni greben, kjer nanj vodi tudi smer Vestvegen(VI+) z znamenitim detailom imenovanim Devils playground. Če sem prav videl, je to ena izredno lepa poč. Naslednje leto!

Zapeljemo se skozi tunel na drugo stran hriba, kjer se nahaja parkirišče in koder se nahaja tudi izhodišče za osvojitev vrha po južnem stebru, kjer ga misliva napasti z Maretom in po normalki, kjer se planirata povzpeti Lukc in Katja. Postavimo šotor in začnemo kuhati večerjo. Danes želimo iti spati malo prej, saj moramo jutri zgodaj vstati, kar pa ni ravno naša vrlina zadnje čase.

Že zvečer si pripraviva vso opremo, ki jo bova rabila naslednji dan, da nama nebi bilo potrebno zjutraj še pakirati.

Vstanemo malo pred osmo uro. Norvežanov že ni bilo nikjer več. Vsi so že pojedli in odšli proti vrhu. Upam, da ne bova prepozna, saj dnevi niso več tako dolgi, kot poleti. Dobro se najeva, oprtava si nahrbtnike in zarineva v mehko gozdno pot. Ravno prav strma pot vodi v breg do vrha ledeniške morene. Sprva vodi po brezovem gozdu, nato po travnatem terenu, nakar preide v “balvansko” področje, kjer kot košuta skačeš po balvanih in iščeš pot do vrha morene.

Na vrhu morene pa te pričaka jezero z ledeno mrzlo vodo in pa “gear-up” balvan, kjer pustiš vso odvečno opremo.

Od gear-up bolderja še nekaj časa nadaljujeva po normalki, potem pa naju možičli vodijo levo po sistemu polic pod južni steber. Pogled proti mogočnemu stebru mi po žilah požene adrenalin. “Ali bo šlo? Ali sva si izbrala pretežak projekt? A sva dost uplezana?” so vprašanja, ki so mi švigala po glavi med iskanjem poti pod steno.

Namesto iz pravega začetka smeri(King’s box), se sprehodiva desno po rampi in začneva od tam. Lahka plezarija pripelje Mareta do vrha drugega štanta. Tudi tretji in četrti ne delata problemov. Pleza se po dobrih zajedah, kjer lahko namestiva dovolj opreme. Kot bi mignil sva na prvi polici(1st Amfi), ki omogoča, sicer ne svetovan, pobeg iz stene na greben).

Tu bi morala prečiti po polici desno na raz stebra, a se odločiva, da nadaljujeva kar naravnost navzgor za Norveško navezo, ki je plezala pred nama. Čeprav je bila ta varianta težja(VI-,VI), nama ni žal, saj je skoraj cel cug vodil po layback zajedi. Nora plezarija, ki jo je občasno začinila še mokra skala. Kot že do sedaj, tudi tukaj ni bilo problema z varovanjem.

Še dva lažja cuga in skupaj z Norvežani stojimo na drugi polici(2nd Amfi). Tukaj se začne težka plezarija, saj težavnost po skici do sedaj ni presegla VI-. Zadnja 2 cuga pod vrhom pa smer postreže še z dvema VI deloma.

Ravno, ko začneva plezati, se nad nas zgrnejo oblaki. Zajame nas megla in postane hladno. Na štantu zebe in trese, a greje naju misel, da bova kmalu spet plezala. Mare si izbere prvi težak cug, ki vsebuje malo basanja po globoki zajedi in previs, višje gor pa še odlično poč. Občasno se zasliši kakšno kletvico, ker mu ruzak dela probleme v zajedi, a ravno, ko me začne zebst ko mačka, se zadere “PODRI!”. Sledim mu in noro uživam v odlični plezariji. Stopov ni ravno v izobilju, a je poč tako odlična, da brez problema lahko plezam samo na trenje.

Zadnji težki cug pripade meni. Čeprav se mi je zdel lažji kot prejšnji Maretov, pa je bilo v tem cugu malo več tehnične plezarije, saj občasno zmanjka grifov za roke in je potrebno stopiti na trenje.

Na vrhu pa megla, tako kot vse zadnje cuge. Pojeva nekaj energijskih tablic, slikava na vrhu in se vrneva nazaj dol. Tudi sestop ni mačji kašelj, saj vodi sestop po ozkem grebenu(na nekaterih mestih le 3-4m širok), na obeh straneh pa 700m in več prepada. Normalka ima oceno VI+, saj je treba pri vzponu splezati krajšo prečko, pri sestopu pa opravimo abzajl.

Nazaj v kamp prideva pozno zvečer. Najemo se ko žvali in izmenjamo izkušnje. Tudi Lukc in Katja sta uspešno osvojila vrh po Normalki.

Z Maretom sva tako splezalala South Pillar(VI, 700m), Lukc in Katja pa Normalko, VI+(1 cug).

Zjutraj pa dež. Vse skupaj zbašemo v avto in pademo v debato s sosedom. Gorski vodnik iz Senje, otoka malo višje od Lofotov. Hitro iz njega izvlečemo nekaj idej za ledno plezarijo in turno smuko na omenjenem otočju. Še izmenjamo kontakte in letimo dalje v Narvik, kjer se priklopimo na internet in iščemo kam naprej…

Malo iz Narvika izberemo napačen izvoz iz krožnega prometa in pristanemo…

Nadaljujemo v naslednji objavi.

Matej