hribi, smučanje, plezanje,…

Po obdobju lepega vremena nas je doletelo slabo. Dež, močan veter, megla, vlaga, ni ga ni:) Pa smo ga pametno izkoristili za obisk Vikingškega festivala in projektiranja v prvi šestici:)

Iz zaneslivih virom smo izvedeli, da nas čakajo trije dnevi slabega vremena. Katja in Lukc se odločita za pot proti jugu Lofotov, med potjo pa bosta obiskala še Vikingški vestival, ki se odvija v bližini Leknesa. Glede na slabo vreme se z Maretom odločiva, da se jima pridruživa.

Med potjo se ustavimo na prvem postajališču. Topel WC prec izkoristimo za opravljanje higienskega minimuma, saj smo tokrat na izletu sami higienski blazneži. Naključni kolesar, ki vstopi v WC, je kar malo presenečen nad prizorom. Smo se pa umil, obril in bli prav šikani tam v muzeju:)

 
V muzeji smo se ogledali film o kmetiji, kjer se sedaj nahaja muzej, poslušali “klapo”, ki je pela vikingške pivske pesmi, jedli palačinke z dodano krvjo(baje so včasih namesto mleka uporabljali kri, sedaj pa se kri dodaja samo za okus – niso slabe!!!), metali sekire, hoteli streljati z lokom in videli eno čudno “gledališko” predstavo.

V Leknesu še skupaj spijemo pregrešno drago kavo in si pomahamo v slovo. Nazaj grede se ustaviva malo pred Presten-om, da si ogledava znamenito poč v strehi jame. Naj bi bila “najača” poka levo in desno od znammenite Seperate reality v Yosemitih. Od daleč ne zgleda tako težka(mislim, da je ocena 8a+), zgleda pa zajebana:)

 
Naslednji dan se odpraviva v steno Maurpillaren, kjer se zapodiva v Ant Line(85m, VI-). Že takoj po prvem cugu začne ponovno rositi, a se ne dava. Dokler ne lije tako, kot je v Nissedalu, ne greva dol:) Vztrajnost se je izplačala, saj je kmalu nehalo rositi, a vseeno je bila stena rahlo vlažna in nama plezanje na trenje ni bilo najbolj prijetno. Sicer pa smer poteka po lepi liniji in ponudi z lepo in varno plezarijo, saj je prostora za nameščanje varovanja dovolj.

 
 
 
 
  
Zjutraj se zbudiva v megleno jutro s pridihom rosenja. Pogled skozi okno šotora razkrije, da se v Gandalf smeri mudi ena smer. Kaj jim ni jasno? Trenirajo za slabo vreme? “Kwa čva počet?” vprašam Mareta. Nekako pade ideja, da bi se odpravila v Henningsvaer v “klimb kafič” preverit vzdušje in spit kofe. 25NOK za kavo. Jaz na dan potegnem notebooka in začnem z urejanjem slik, Mare pa tačas poišče nove projekte za naslednje dni.

V oko nama pade smer Pizzatyven(85m, VI+), ki potega nekaj časa po isti smeri, ki sva jo plezala dan prej, v zgodnjem delu pa se odcepi. No pa pojdiva pogledat najino prvo šestico. Podobno kot prejšnji dan, začne rositi ravno, ko se primajeva pod steno. Optimista kot sva, nadaljujeva s plezanjem! Prvi cugi ne delajo problemov in kmalu sva pri problemu.

Na vrsti je Mare. Do detaila pride, se dobro zavaruje, a čez detail noče in noče iti. Poizkusim tudi jaz, a skala je od rosenja preveč mokra in spozka, da bi omogočala dovolj trenja za gib. V detailu pustiva jebico in se vrneva nazaj v kamp. Spotoma narajmava še Vegard-a in Dag-a, ki sta se lotevala Vestpillaren-a v Prestnu. Hitro se zmenimo, da se zvečer slišimo za pivo in izmenjavo idej.

Ura odbije 22, ko se primajeta mimo najinega šotora. Vsak odpre eno pivo in počasi se odpravimo proti Henningsvaeru. Sledi standardni spoznavni klepet: ke žviš, kolk cajta plezaš, kolk plezaš, kje se je kej plezal, aj kej za plezat okol tvojga doma,… Uglavnem, fanta sta kr dobra in hitro namečeta kup novih idej in lokacij plezališč in bolderališč. Midva pa sam 1 mesec časa:S

Pogled skozi okno naslenji dan na ustih nariše velik nasmeh. JASNO NEBO! “To mo dans lezl k da je zadn dan!” Mare zakurbla Pežojca in že drviva v Svolvaer po fasngo, na poti nazaj pa se ustaviva še v Kalle, da si ogledava Vagakallen in njegov Storpillar. No, pa spotoma opaziva še smer Puff crack. Lepa linija, sploh poka!

Kmalu sva nazaj pod Maurpillaren in ponovno v včeraj neuspešni smeri Pizzatyven. Prve dva cuga znava že napamet: najprej rdeč metul, pol siva jebica, pol slab upasan .75, rmena jebica, prečka in si na štantu.

Pred nama sta ravno dva Norvežana uspešno splezala detail, še vedno pa se v detailu nahaja najina jebica od včeraj. FEST! Marko se založi z opremo in zarine. Poizkusi nekaj različnih variant vstopa in na koncu preprosto zarine. Nekaj sekund kasneje stoji na vrhu s povišanim srčnim utripom. “JA FEEEEEST!”

Sledim tudi jaz, a neuspešno. Ni šlo drugače kot z počitkom, saj v prvi nisem našel ključnega grifa. Jebica pa je ostala v steni, saj se je zaradi včerajšnjih padcev kar spojila s skalo. Bo pa kdo drug bolj vesel, ko bo plezal omenjeno smer.

Smer naju pripelje na udoben štant. Norveški par ima malo problemov z enim od metuljev, ki se je zagozdil v poki, tako da imava z Maretom nekaj prostega časa in malo uživava na toplem soncu.

Sledil je še en lep cug layback poke z oceno VI+, a bi glede na spodnji del gladko lahko dali lažjo oceno. Kljub temu lepa plezarija po poči oz. “kornerju”:)

Po vrnitvi v kamp še nisva bila dovolj utrujena, zato sva skočila še v steno za šotorom in splezala smer Gandalf(100m, V+). Prvi cug je bil še najlepši, na splošno pa je celotna smer zelo zlizana, saj jo vsak dan prepleza neomejeno število navez in se kilometrina kar pozna. Med plezanjem opaziva, da sva dobila novega soseda. Glede na pretekle izkušnje z Norvežani(z redkimi izjemamo) sva zopet vedela, da kaj veliko kontakta ne bomo imeli, a naju preseneti odprtost, ko se vrneva. Prec pozdravi, roka in že poteka pogovor o tem, kaj smo plezal in kako je bilo. Uro kasneje že sedimo pred našim šotorom s pirčkom v roki, pridruži pa se nam tudi Vegard. Dag ostane v šotoru, ker je fasal vročino. Prav mu je, kaj se je pa branil travarce dan prej.

Naslednji dan pa v malo daljšo smer.

Matej