Pred kajakom sva si z Maretom privoščila še slab teden noro dobre plezarije v že poznanem Nissedalu. Vreme nama je služilo veliko bolje kot na Finskem.

V večernih urah prispeva v Stockholm. Že na trajektu sva se slišala s kolegom Samirjem in se dogovorila za obisk, da pozdraviva njega in družino. Iz prtljažnika potegneva pivo, da nazdravimo, Samir pa iz hiše prinese cigare, katere smo skupaj kadili že 2 leti nazaj, ko smo se spoznali na Lofotih. Debata steče in hitro je pozna ura. Rada bi še ostala in klepetala, a naju čas preganja, saj bi bila rada čim prej v Nissedalu. Zvečer narediva še kakih 300km do Karlstad-a, kjer poiščeva prenočišče.


Naslednje jutro natočiva poln tank “poceni” švedskega dizla, nakupiva pijačo in jedačo in jo ucvreva preko meje proti najinemu cilju. Sledi malica na standardnem počivališču v zaselku Voll. Slabi 2 uri kasneje v daljavi zagledava znani prizor: Haegefjell. Srce mi kar zaigra, ker vem, da bom jutri za pasom zopet imel kup metuljev, jebic in ostale opreme.



Kamp si tokrat postaviva malo bolj stran od reke in upava, da bo zato okoli naju manj komarjev in mrčeša kot v začetku Avgusta. Zbudiva se v jasno jutro in po zajtrku se zapodiva v smer, ki smo jo hoteli splezati še v začetku Avgusta: Rain, 6+, 480m. Ne pretirano lepa smer poteka po plati, le sem in tja se oklepaš kakšne luske in poči. Na malo več kot pol smeri zalutava in Mare potegne kakih 40m plate brez varovanja. Ugotoviva, da sva narobe. Plezanje navzdol ni opcija, saj je skala preveč gladka in se bojiva zdrsa. Na srečo na levi Mare najde štant, iz katerega abzajlava nazaj pod steno.




Plata da se reče:)

Pa prvič nama uspe uporabiti #4 metulja:)

Po vrnitvi se Mare zatopi v knjigo, jaz pa se odločim narediti nekaj fotografij, saj je bila svetloba ravno pravšnja.



Naslednje jutro naju v zajtrku presenetijo ličinke:( Če nama hrenovk ne ukrade lisica, se nama pa zaredijo ličinke. Nimava sreče! Za razliko od ostalih dni se tokrat odločiva, da se v smer Sunset Boulevard(6+, 500m) zapoviva “light and fast”, tako da pustiva fotoaparat v šotoru. Čudovita smer, ki vodi večinoma po naravnih razčlembah(koti, poči, robovi) in ponudi odlično plezarijo. Baje, da postaja nova klasika, poleg Mot Sole, Hagar-ja in Via Lare. Naletiva tudi na, meni do sedaj, najtežji 4+ cug. Dolg kakih 10m, a tako gladke plate še nisem videl. Edina rešitev, ki se nama je zdela logična, je bil dinamc na kup trave, ki je rasel v eni off-width poki:) Abzajl nazaj je bil verjetno eden najhitrejših:)

Zvečer smo se ob ognju zbrali vsi, ki smo tisti večer taborili pod goro. Poleg najudveh še Američana Joshua in Paal ter 2 Norvežana, katerih imena sem pozabil. Za ugodno temperaturo je skrbel ogenj, za tekoč jezik pa pivo:) Norvežan je bil glavni, saj je vedel vse o vsem:) Ni bil najbolj navajen pitja alkohola:)

Naslednje jutro se zbudiva z zoranimi blaznicami… Še vedno ves naspidiran naviram, da bi se spravila v Mot Solo, a Mare pravi, da ni suha. Trmast kot sem, ga nekako prepričam, a se po prvem cugu premislim. Iz detaila teče voda, tako da sva tudi 200m pod njim mokra.


Vrneva se v kamp in potopiva v knjige. Med tem časom se vrneta Paal in Jousha. Pade ideja, da se odpravimo na bližnje balvane, da ne bo šel dan v nič. Pa je bilo prav zabavno, sploh ko vidiš, kako zagreto navijajo. Samo da bi prijel en grif, si že iz ozadja zaslišal: “Yea man, you got it, you got it!!”







Zvečer Joshua pride na idejo, da bi pa lahko za večerjo naredili sladico: torto z breskvami izpod peke:) Kup improvizacije, ampak rezultat je bil pa odličen:) Mljask!




Zadnji dan v Nissedalu naju čaka smer Häger(6+/7, 555m). Linija zgleda adijo pamet in tudi plezarija je bila temu primerna. Vsaj prvi del, dokler ne prideš okoli “rezila”. Mare je imel nekaj problemov v detajlu, a je bil problem bolj psihične narave, saj je bil zadnji metulj kake 4m pod njim. Ko je bil detajl za nama, pa naju je do vrha čakala samo še lepa lay-back poč. Ena izmed bolj uživaških smeri na tem izletu.








Na vrhu sva se nekaj časa kar gledala en drugega in nisva mogla verjetni, da je bila smer tako lepa. Po drugi strani pa sva bila žalostna, saj je ta smer pomenila konec plezanja. Pa ravno dobro sva se navadila. Naslednje jutro sva spakirala opremo in se odpeljala v Stockholm, kjer so naju čakali Katja, Lukc, Miro in Tina, saj je bilo pred nami 10 dni kajakiranja po Stockholmskem arhipelagu.

Matej