V nedeljo je bilo napovedano lepo vreme in zato kot nalašč primerno za hribe. Zjutraj sem pobral Kozjeka in Lidijo in odpravili smo se proti Suhadolniku.

Prvotni plan je bil bivak pod Kočno, kjer so nas čakali Vidmar, Remic in Đero. Plan smo kasneje spremenili na Kalško goro, saj sem s seboj vzel tudi psičko Miši, na koncu pa smo pot zaključili na Kokrškem sedlu, ker sva bila z Miši preveč utrujena za nadaljevanje. Ona zaradi pomanjkanja kondicije, jaz pa energije1.

Ob pol devetih smo bili na parkirišču pri kmetiji Suhadolnik. Od tam se je četverica z Miši odpravila proti Kočni. Hitro smo iz ceste, ki vodi na vrhnje parkirišče zavili v gozd in ko po bližnjici mahnili do parkirišča, kjer smo srečali Remičev avto.




Prišli smo na razpotje in se odločili, da nadaljujemo po poti “čez Taško”, ki je sicer bolj strma oziroma je potrebno hoditi po klinih in lestvi, ampak na račun tega hitreje dobimo potrebno višino. Kmalu smo nekje zgrešili pot in končali pod steno, kjer pot ni vodila ne levo ne desno. Na GPSu je bila pot narisana 80m bolj desno in tako smo prečili dokaj spolzno2 področje pod steno. Našli smo pot in pred nami se je odprla Taška. Sprva sem mislil, da bom mogel Miši pomagati čez skale, ampak se je čez skale suvereno pognala kar sama. Problemov ji ni delala niti lestev, kjer je lepo sledila Lidiji in Kozjeku.



Čez slabo uro smo bili pri razpotju poti, kjer se združita stara pot in pot čez Taško. Med nadaljevanjem me pokliče Vidmar in pove, da so ravno dobro prišli iz bivaka in da uživajo na sončku, ter nas vabili gor. Na žalost sem moral odkloniti, saj se je Miši že pritoževala, da je utrujena in naj jo nesem. “Miši, do Kokrškega boš šla lepo sama, gor bomo pa zaključili izlet.” Zaradi govorjenja ostanem zadaj in dvojica me počaka pri razcepu za Kočno. Kozjek se vseeno odloči za bivak in Kočno, midva z Lidijo pa se odpraviva proti sedlu.


Po petdesetih metrih v daljavi zagledava kočo. Sva že blizu si mislim. Joj, kako sem se motil:) Pot se je vlekla kot jarova kača, al kako se že reče. Ko se je pot začela malo strmeje dvigati, je bilo že bolje, saj sem vedel, da pridobivam na višini in da bo koča kmalu tukaj. Naposled le prideva do koče.




Ker je koča še v sencu in piha veter, se odpravimo kakih 20 metrov višje na travo, kjer prijetno greje sonce. Lidija iz nahrbtnika potegne sendviče, jaz pa Miši natočim vode in pripravim brikete. Revca je bila ornk žejna.


Ko se najeva in napijeva, narediva par slik okolice. Pred nama imava Grintovec, za Grintovcem se kaže Kočna, na drugi strani doline Srednji vrh, Cjanovca in Storžič in čisto na levi strani Kalška Gora. Sonce pa je tudi že deloma obsijalo Cojzovo kočo.





Ker je pobočje zelo strmo, se odločiva premakniti malo višje, kjer bo kak lep kos ravne podlage, da lahko malo legneva. Na tla bundo in AJDE. Ne mine 2 minuti, že vsi trije spimo. En 15 minuten powersleep je bil več kot odličen:)


Okoli dveh imava dovolj ležanja in se odpraviva v dolino. Zaradi popoldanske ure naju bo sonce spremljalo celotno pot do avtomobila. Odlično! Na poti nazaj naredim še nekaj slik, saj je bila zjutraj okolica v senci.



Tokrat se odločiva, da se ne bova vračala čez Taško, ampak jo mahneva na okoli po stari poti, ki bo bolj ustrezala tudi Miši.




Spodaj na travniku se ozreva nazaj in opaziva, da sta Grintovec in Kočna že v oblakih. Upam, da so naši pod oblaki in da imajo še vedno sonce. Pogled pa je fantastičen.

GPS sled Kokrško sedlo čez Taško

Dolžina poti: 4.6 km
Dolžina vzpona: 4.1 km
Višina vzpona: 953 m
Dolžina spusta: 0.2 km
Višina spusta: 41 m
Začetna višina: 898 m
Končna višina: 1810 m
Minimalna višina: 897 m
Maksimalna višina: 1816 m

Matej


  1. hudičevi zobje, zmerom bolijo takrat ko ni potrebno
  2. zaradi listja