Domen je že v petek, ko smo jo mahali proti Lazu, izrazil željo po lednem plezanju in zmenila sva se, da se po vikendu odpraviva v Mlačco.

Ko prispeva v Mlačco, Domen najprej ugotovi, da mu je kolega odnesel oba pasova. Na srečo je gospod v Mlačci imel nadomestnega, tako da nama plezanje ni odpadlo. Kljub visokim temperaturam za vikend je bil led še vedno trd in stabilen. Sicer malo manj, kot v sredo, ko smo pravtako tam plezali.

Medtem, ko je Domen urejal pas in natikal dereze, sem se sam odpravil na vrh slapu in napel vrv za prvi slap. Domnu je pripadla čast, da se prvi zapodi v slap, ampak kmalu sem ugotovil, da mu položni in dokaj navpični tereni ne delajo težav…



… in da rabiva malo večji izziv. Konec koncev sva na topiču in ni strahu pred padcem1. Preostale štiri ure plezava po gobah, se navijava v previsih, previdno zatikava dereze in cepine v tanke zavese in pri postavljanju nog uporabljava vso najino domišljijo. Vsakič, ko se Domen vrne iz slapu, pa ima nasmešek do ušes. “Pozim sploh nam več frikal! Je tolk boljših izbir! Tisto bo za poleti.” so bile njegove besede.







Sedaj pa samo še upam, da se temperature kmalu spustijo nazaj pod ničlo in da se ledni slapovi v naravi obnovijo. Je pa res, ni ga čez naravni slap!

Matej


  1. no, sevede de je, sam manjši kot pri plezanju naprej