Ledni vzponi – Rastlinica – prvi kilometri
Ledni vzponi 31 januarja, 2011
Po objavah na internetu sodeč, so ledne razmere v Tamarju in pod Prisojnikom iz dneva v dan boljše in z Mihom sva morala iti preveriti stanje, saj nama lepo vreme ni pustilo biti doma.
Dan prej po telefonu:”Ti, a greva v Tamar en slap probat zlezt?” “Ja pa pejva, sam baje bo snežil”. No, od snega ne duha ne sluha, nad nama že od Jesenic dalje sama jasnina. Tudi Mirotove grožnje: “Včeri so naveze kr stale pod steno” se niso uresničile, saj sva bila sama do drugega cuga, potem pa sva dobila družbo še ene naveze.
Kot sem že omenil, ko se pripeljeva do Planice, sva na parkirišču sama. Kmalu se pripelje še en avto, iz katerega skočita 2 turna smučarja in skupaj se odpravimo proti Tamarju. Razgled na, od sonca razžarjene, okoliške vrhove je nekaj najlepšega, kar lahko človek zjutraj občuduje. Sploh, ko ni na poti v službo, ampak na poti do nečesa, v čem zares uživa. Videlo se je, da z Mihom že komaj čakava, da zapičiva najine cepine v led, saj sva držala kar dober tempo.
V slabi uri sva pod slapovi. Sprva sva čisto presenečena nad velikostjo. Sploh Centralc je kot en bajs, širok in debel!:) Kmalu za tem, pa sem vsaj jaz, dobil kar malo mravljincev po telesu, saj je bil to najin prvi slap, kjer nisva plezala kot druga v navezi. No, pa tudi sicer jaz nisem plezal veliko v slapovih, saj sem prejšnje leto trikrat plezal v Mlačci in enkrat v sklopu alpinističnega tečaja.
Sicer pa, kot pravijo, enkrat je potrebno začeti. Važno, da previdno in premišljeno.
Pod slapom se skrijeva v jamo, kjer si za pas zatakneva opremo, premečeva vrvi in se pripraviva. Miha se javi, da bo plezal prvi in zarine. Prvi koraki sploh ne zgledajo hudi in zdi se mi, da tale Rastlinca le ne bo tako težak zalogaj. Pa sem se krepko motil:) Miha lepo počasi in s pravšnjo mero previdnosti potegne prvi cug.
Ko prispem do njega, vidim, da me čaka vertikalni skok. JA FAJN!:) Po dobrem metru se odločim za en varovalni svedr:) Po nekaj minutah sveder še vedno ni zavrtan, mene pa že nohta ko hudiča. Takrat se odločim, da ne grem nikoli več plezat z znucanimi vijaki. Ko sem na vrhu cuga preveril ostrino, le-te ni bilo več, pa tudi sicer so bili zobčki čisto zakrivljeni. Ni mi potrebno povedati, da ko sem vijak zamenjal za novega BDja od Miha, da je le-ta šel v led kot puter. Ne vem, kako Brico lahko vrta s skrhanimi vijaki.
Ko mi zmanjka vijakov1 naredim štant. Kot opazim kasneje, bi bila veliko boljša izbira za štant kakih 5 metrov višje, saj bi imel lepo poličko, kjer bi lahko normalno stal. Baje, da tudi to pride s kilometrino.
Miha potegne še zadnji cug in izstopiva malo pod vrhom slapu, saj nama nadaljevanje po levi strani zgleda pretežko za prvič.
Sledi še prečka do Centralca, izstop ter sestop na okoli.
Ko primaširava mimo Desnega slapu si ne morem, da ne bi malo poplezal po čudovito mehkem ledu2.
Za prvič bo dovolj, si rečeva, popraviva in greva v Tamar na pivo ter domov!
Takole pod črto za konec lahko rečem samo: NORO! Čeprav je bil led zelo trd in so se ves čas delali talarji3, je bila plezarija noro zabavna in začinjena z kančkom psihancije. Še dobro, da je napoved za ta teden tako dobra, da bomo lahko naredili še kak vzpon.
Hvala Miha za družbo!
Matej
31 januarja, 2011 at 10:08
No, če si bil že gor te lahko vprašam kakšna je kaj cesta za sankanje..a je sploh dovolj snega?
31 januarja, 2011 at 10:12
Cesta za sankat je OK. Je en kup snega in poteptan, tko da se kamot sanka.
2 februarja, 2011 at 00:17
“Po dobrem metru se odločim za en varovalni svedr:)” – haha ja skor iz stola padu k sm se tok smejov.. a če maš dereze gor tut na Elvisa ruka? (:
2 februarja, 2011 at 22:33
JA sej, na konc bi blo bolš, če bi rinu še ene 3 metre naprej pa tam na gobi vrtu, k bi vsaj stavu lahko normaln, ne pa da me je že na vstopu navil:) Drgač pa isto ruka, pa še kšn kos sveče umes dol pade:)