Zunaj.si » Blog Archive » Ledni vzponi – Rastlinca

Sredi noči se iz radija zasliši “Ob zadnjem znaku bo ura štiri”. Nič, vstati bo treba, čez slabo uro sva s Kovijem zmenjena, da se odpraviva proti Tamarju pogledati razmere.

Kljub kratkemu spancu slabih treh ur, začuda vstanem brez problema. Imam ponavadi več problemov vstati kadar spim 8+ ur. Na hitro vaše zbašem pico od včeraj in srknem vroč čaj, potem pa hop v avto, poberem Kovija in že drviva proti Planici. Prispeva v popolni temi, saj je ura šele 20 do šestih.

Oprtava si nahrbtnike in jo mahneva proti Tamarju. Ni prav toplo, v Ratečah so zjutraj namerili -16°C, temperaturo pa potrjuje tudi škripajoč sneg pod nogami. Med klepetom pot hitro mine in kar naenkrat sva pred kočo. Pozabim pogledati na termometer, a verjetno je bilo še kakšno stopinjo manj. Vem da je bil mraz, ker sem hodil v puhovki in je bilo ravno prav toplo. No, od koče slediva dobro shojeni poti naprej proti slapovom. Ravno, ko prispeva pod slapove, se začne daniti. Še dobro, saj sva bila oba brez čelk.

Slapovi ne zgleda preveč bogati z ledom, a plezati se bo dalo. Priprava na plezanje traja dalj kot ponavadi, saj je pred nama prvi vzpon in z njim povezane težave, kot je ponovno nastavljanje derez, vpenjanje carry-toolov,… No, mudilo se nama ni, pa tudi malo več svetlobe nama ni škodilo. Se nama je pa odpiral čudovit pogled na, z jutranjo svetlobo, osvetljene Ponce. Kot da bi na njih sijala polna luna.

Koviju prepustim prvi cug. Debel led, le občasno malo votel z pomrznjenim snegom, nudi lepo in tekočo plezarijo. Kovi se slapu loti počasi in “na ziher”, za razliko od mojega rudarjenja. Veliko mi še manjka, ni kaj!

Med plezanjem pa Ponce počasi dosežejo tudi prvi sončni žarki.

Drugi cug je bil malo bolj delikaten. Debelina ledu se je zmanjšala, tako da sem le s težavo našel mesta za šravfe. Tudi led je bil neprimerno bolj moker in nekajkrat sem s cepinom odprl pravi potok. Občasno človek naleti tudi na pretanek led, a takrat se mora znajti in narediti korak levo/desno, pa se stvari izboljšajo.

Nadaljevanje do vrha se nama ne zdi smiselno, zato se po prečki sprehodiva do Centralca in tam izstopiva. Tam je ledu še manj in vode več, a pomagajo veje, za katere se lahko potegneš. Sestopiva nazaj pod slap in se odločiva, da bo Centralc počakal na boljše čase, saj še ni dovolj debel. Še posebno ne za rudarja moje sorte:)

Stanje slapov:

Slapovi še niso v idealnem stanju, a so razmere za 12. decembra več kot odlične. Upajmo da prihajajoča otoplitev ne bo dosegla omenjenih slapov in da se bo led še naprej debelil in omogočil malo bolj sproščeno plezarijo.

Jalovec pa, kot vedno, lep!