hribi, smučanje, plezanje,…

Mitja me je v četrtek med plezanjem povabil na tridnevno turno smuko na planino v Lazu in takšnega povabila seveda nisem mogel odkloniti. Čeprav je bil vzpon na planino prava muka in sem parkrat želel obrniti in se vrniti v dolino, se je trud na koncu poplačal z dvema odličnima turnima smukama, lepim vremenom, dobro hrano in odlično družbo.

Zbrali smo se pred Merkatorjem v Kranju in jo odrinili proti Bohinju. V Bohinjski Bistrici smo se ustavili na čaju, kjer smo počakali še eno skupino. Dostop do Podklanca ni bil ravno najlepši, saj so bile kolesnice precej globoke. Jaz in Franci sva prišla do Podklanca, medtem ko so Tine, Sandi in Monika parkirali nekoliko zadaj, saj so imeli prenizek avto. Na noge smo nataknili pancarje, na smuče kože in zagrizli v klanec. Že takoj na začetku sem ostal precej zadaj, družbo pa mi je delal Franci. Kaj čem, sem pač slabo kondicijsko pripravljen oz. so vsi ostali preveč dobro:) Po cesti smo šli do planine Blato, od tam pa navzgor proti Lazu. Na začetku je bila pot še kar v redu, potem pa se je zame začela muka:) Nekje na 3/4 poti so me začela meča boleti ko satan in prav težko je bilo nadaljevati. Še dobro da je bil Franci z menoj, da sem imel motivacijo nadaljevati. No, po treh urah in pol sem v daljavi le zagledal oranžno svetlobo, ki je obljubljala počitek.

V koči me je že čakal domač šnopčk, da smo uničili bacile. Naslednja stvar je bila čajna klobasa in kup kruha. Jooj, kako sem bil lačen:) Pogovor za mizo se je zavlekel pozno v noč.

Zjutraj smo se prebudili v jasno jutro in škoda bi bilo v takšnem vremenu ležati v postelji. Na hitro smo vase vrgli malo mesa in kruha, spili čaj/kavo, se oblekli in odpravili. Družba je šla proti Kanjavcu, mene pa so meča preveč bolela, da bi jih lahko lovil. Odločil sem se, da bom šel po njihovih stopinjah in hodil, dokler bom lahko. Medtem ko so se zgubili med smrekami sem jaz izkoristil čas in malo poslikal planino. Šele sedaj sem opazil kje sem, saj sem prejšnji dan prišel na planino v popolni temi.

Tudi jaz sem jo mahnil po “špurah” mojih predhodnikov proti Lazovškemu prevalu. Sprva malo med smrekami, potem pa po hribu navzgor. Ves čas sem jim sledil in jih imel v vidnem polju. Do prevala:) Spodnji del poti je bil že osvetljen s soncem in podlaga mehka, višje pa je postajalo bolj in bolj trdo. Ko sem nataknil serenače, sem lahko zopet mirno napredoval, brez strahu pred zdrsom. Med potjo na preval se mi je z vsakim korakom odprl lepši razgled, ki je segal vse dlje. Za menoj so bile Bohinjske gore, Kreda in Slatna, levo Ogradi, desno Debeli vrh.

Po prihodu na Lazovški preval pa se odpre pogled še na severno stran. Gora na drugi strani prevala na žalost ne poznam, upam pa da bo kdo od udeležencev kaj napisal v komentarjih. Je bil pa razgled čudovit, tako kot že celo pot. Letos je padlo zares ogromno snega, tako da so dobro zalite vse grape in so samo tiste res navpične stene brez snega, sicer pa je vse v belem. Zaradi količine snega so tudi dostopi v gore veliko lažji.

Ker še nisem bil utrujen in ker me je zanimalo, kaj je za naslednjim hribom(to je hudič v Julijcih, ker ti vedno en hrib omejuje pogled in moraš iti korak višje, da vidiš kaj ponuja razgled iz tam) sem jo mahnil za našimi naprej za Debeli vrh. Ker je bila podlaga trda, nisem nič vijugal, ampak šel kar naravnost navzgor, kar je bila napaka, saj sem navzdol komaj smučal:) Se je pa pot izplačala, saj se je na vrhu odprl pogled na Triglav, Kanjavec, Hribarice, Vršake,… To je bil zame tudi cilj za tisti dan. Na hitro sem pojedel malo salame in kruha, se še enkrat ozrl na hribe in se odpeljal v dolino.

Spust bi bil odličen, če me le nebi tako bolele noge. Kljub temu sem užival vsak zavoj, tudi sneg se je že dodobra omehčal, tako da ni bilo preveč trdo. Po vrnitvi h koči sem pristavil čaj, da bodo imeli ostali ob vrnitvi kaj toplega za piti, spotoma pa “stajal” še par litrov snega. Najprej je izza gozda prismučal Stane, ki je bil na Vršakih in Debelem vrhu. Pred hiško sva si prinesla stole in se udobno namestila. Kmalu sta prismučala še Bricl in Franci, za njim pa še ostali. Ko smo se že pošteno odžejali, pa sta izza gozda prišla še Mojca in Sandi, ki sta bila na Kanjavcu peš. Sledilo je sončenje in pitje “tekočine”, saj smo bili precej dehidrirani:)

Zaradi toplega vremena so se iz Ogradov in Debelega vrha že od enih naprej non-stop prožili manjši plazovi, ki jih je bilo prav zanimivo gledati iz naslonjača. Četverica Franci, Mojca, Sandi in Tine so se v soboto popoldan odpravili v dolino, mi pa v hišo na kosilo. Topla juha je še kako pasala. Okoli šeste ure sem se spravil v spati, medtem pa je prispela že naslednja “pošiljka” smučarjev. Prišli so ravno tako utrujeni kot jaz prvi dan:) Martin je imel še to srečo, da je med potjo zlomil palico in si tako še otežil pot. Smo bili pa v soboto veliko manj vztrajni in šli spat že okoli 23 ure.

Kljub topli noči je bil zjutraj sneg trd. Obetal se je še en sončen dan in takoj smo krenili na pot. Tokrat je bil cilj Zadnji Vogel, ki ga jaz zopet nisem dosegel(tokrat zaradi strahu, da bi mi zmanjkalo moči za smučanje v dolino). Navzgor smo se podali po dolinci na levi strani Debelega Vrha. Sneg je bil zopet odličen, a za razliko od sobote tokrat nisem nataknil serenačev, kar se mi je grdo maščevalo. Del vzpona je bil tako bolj naporen kot bi sicer moral biti. Po prihodu na prvo ravnino sem jih nataknil in od tam naprej je letelo kot po maslu. Na poti je bilo zopet vse zalito v sneg. Skupini sem sledil do prvega prečenja (takole od oka bi rekel da nekje do pol poti).

Na vrhu doline sem hotel zaključiti, vendar se je za vogalom odprl še en manjši vzpon, od koder bi znal biti še lepši razgled. In sem šel… Med vzponom smo srečali tudi par skupin kozorogov, ki so iskali kopne dele gora, kjer bi našli kak košček trave.

Ker je na vrhu pihal veter, sem se spustil 50m nižje in se tam udobno namestil. S pogledom proti dolini je bil plac idealen.

Na poti navzdol sem prvič naredil tudi nekaj lepih zavojev, ki jih upam pokazati javnosti:)

Ostali so prišli v dolino kmalu za menoj. Zopet smo pred hišico prinesli stolčke in se nastavljali soncu. Peter je medtem vsakemu natankal en Orehovčk, da smo uničili bacile:) Počasi smo pospravili hišo, naložili nahrbtnike in se odpravili proti planini Pri jezeru, saj je od tam smuka v dolino veliko lepša kot iz Laza.

Bricl nas je med smrekami vodil kot kak pastir živino:) Sicer smo imeli pred nami že narejeno gaz, ampak je predhodnik proti koncu zašel iz poti. V tem koncu se res nočeš izgubiti v slabem vremenu. Mimogrede, ta konec domačini imenujejo Bohinjski trikotnik, saj se tukaj izgubi veliko ljudi. Nekje na pol poti je Martin želel uprizoriti nordijske skoke, ampak se mu je poizkus ponesrečil. Smo se pa fino nasmejali. Po 45min smo dosegli planino Pri jezeru. Sneli smo kože in začel se je 1000m spust v dolino. Kakšna uživancija:)

Po prihodu v dolino smo šli še na kosilo v picerijo Ema v Srednji vasi pri Bohinju. Bricl je obljubljal velikanske pice, ampak takih obljub sem slišal že veliko in bil na koncu vedno razočaran. No, tokrat temu ni bilo tako. Pice so bile zares ogromne, ampak mi smo se tokrat odločili za kosilo (juha, zrezek, pomfri, solata).

Smučarija v Julijcih je zares nekaj posebnega. Štartaš na snegu, imaš 1000 in eno možnost za cilj, ogromne količine snega pa tudi hitro si na 2000+m, saj imaš izhodišče na 1500m. Upam, da bomo letos ponovili še kakšen tak izlet. Sedaj pa trenirat in nabirati kondicijo, da jih bom drugič lahko lovil:)

Uff sem skoraj pozabil omeniti. Novi čevlji se obnesejo FENOMENALNO! Niti enega žulja, pri hoji udobni, da sploh ne veš da jih imaš, med smučanjem pa odlično stisnejo. Samo še prave nogavice rabim, da me ne bodo meča bolela in sem zmagal.

P.s.: Tudi Sandi je objavil svoj opis poti in slike na svojem blogu. Ogled obvezen, že zaradi slik:)

Matej

---