Smučanje – novo leto na snegu – Laz – drugi del
Hribi, Smučanje 9 januarja, 2010
Kot ponavadi, po prvem delu sledi še drugi in zadnji del objave o preživetju novega leta na planini v Lazu.
2.1.2010: zopet sneži. Okoli 10 ure dopoldan na planino prisopiha še Miro in me vrže iz postelje. Usedemo se za mizo in se lotimo zajtrka. Medtem premlevamo, ali je varno iti na Preval ali ne. Zapadlo je kakih 20cm svežega snega in bojimo se plazu. Po dolgem premisleku se ne moremo več upirati svežemu pršiču in odločimo se za pot na Preval.
Izpred koče štartamo okoli 13.00 in jo mahnemo skozi gozd proti Prevalu. Andreja in Marko se odpravita v nasprotno smer, proti planini Pri Jezeru, saj po tej poti še nista šla. Naših včerajšnjih sledi ni nikjer več opaziti, saj jih je prekril novozapadli sneg, zato vlečemo nove špure. Vita nama s krplji pridno sledi, čeprav ji občasno krplji spodrsavajo zaradi velike količine svežega snega. Po uri in pol smo na Prevalu. Snežne razmere so odlične.
Pospravimo kože, nataknemo čelade in rokavice, ter se pripravimo na vriskanje. Levo, desno, levo, desno, vrisk; smučarija je ena sama poezija. Rijemo po pršiču, snega je do kolen, smučanje je lahkotno, kot še nikoli. Če se zaradi tega ne splača v hribe, potem ne vem, zakaj se.
Ponoči močno piha veter. Ker se je zunaj zjasnilo in sveti skoraj polna luna, se Remic odloči za nočno smuko. Ostalim se ne da, zato se odpravi sam. Slabo uro kasneje nas kliče, da je na vrhu in da gre proti koči. “Precej je spihan, pršič je sam še sem in tja, zgoraj na vrhu je sploh spihano do skorje” pravi, ko se vrne v kočo. Škoda, nič ne bo s pršičem jutri.
V nedeljo se zbudimo v jasen dan z temno plavim nebom in toplim soncem. Ravno, ko pozajtrkujemo, se izza ovinka prikažeta še Tina in Bojan, ki ju je Miro povabil na skupinsko turo. Ponudimo jima topel čaj, tačas pa se ostali pripravimo. Ob pol enajstih jo zopet mahnemo proti Prevalu, saj se tam obljublja najboljša smuka. Remic, Kozjek in Derlink ostanejo v dolini in se rajši nastavijo soncu, ostali pa jo mahnemo v breg.
Vzpon na vrh mine v prijetnem spoznavnem pogovoru s Tino in Bojanom. Sneg se med potjo precej menja, od trde podlage pa do napihane klože. Pot navzdol bo še zanimiva, si rečem.
Na vrhu Prevala se dobimo z Andrejo in Markotam, ki sta se na vrh odpravila že kakšno uro pred nami. Skočimo na rob grebena preveriti stanje na drugi strani doline in malo uživati v razgledu. Čudovito sprano nebo, pogled sega daleč naprej. Pred nami vidimo Triglav, Tošč, Karavanke, še nekaj vrhov Kamniško-Savinjskih alp.
Veter nas kaj hitro prežene z grebena nazaj v luknjo, kjer je vsaj malo zavetrja, kjer lahko v miru pospravimo pse in nataknemo vso ostalo kramo. Fotoaparat predam Andreji, ki bo tokrat poskrbela za fotografiranje. Pa pojdimo!
Kloža je tokrat poskrbela za nekaj spektakularnih padcev in moram priznati, da smo se pošteno nasmejali.
Ko smo dosegli našo izhodiščno točko, je Tina opazila, da je nekje na vrhu izgubila telefon, zato sta se z Bojanom odpravila nazaj na vrh, mi pa smo tačas pospravili kočo. Ravno, ko smo končali, sta se vrnila tudi Tina in Bojan in skupaj smo se odpravili v dolino.
Na planini v Lazu smo preživeli 5 čudovitih dni, imeli smo se odlično, smučali smo kolikor se je dali in kolikor je bilo varno, definitivno pa ni bil to naš zadnji obisk omenjene planine. Še se bomo vračali, v manjšem ali večjem številu.
Matej
