Že dolgo časa smo imeli željo preživeti novo leto v gorah in tokrat se nam je želja uresničila. Prijatelj Bric nam je zaupal svojo kočo na planini v Lazu, kjer smo z družbo preživeli 5 čudovitih zimskih dni. Po dolgem času smo okoli sebe imeli tudi sneg.

Bric, Miha in jaz smo se v Laz odpravili že v torek, da smo zakurili peči in ogreli hišo. Ker snega do planine Blato še ni bilo, smo se lahko pripeljali do parkirišča. Tam smo pograbili svoje nahrbtnike in se odpravili proti planini. Bric in Miha sta jo švignila naprej, jaz pa sem s težkim nahrbtnikom in smučmi ostal zadaj. Ko sem dosegel plato, pa je bilo na poti dovolj snega, da sem lahko nataknil smuče. V dobri uri in pol sem bil na planini. Čudovit je pogled na zasneženo planino, visoke okoliške hribe in jasno nebo.




V hiši sta poba ravno prižigala ogenj. Ko so vse peči gorele, smo si privoščili kozarček viskija in hladno pivo. Med srkanjem piva smo pred kočo občudovali čudovito pokrajino in debatirali. Ko se je zunaj ohladilo, smo se prestavili notri. Na mizo so padli špeh, sir, kruh in pijača. Prekleta pijača nas je hitro zdelala in predčasno smo se popokali spat.


Zjutraj me preseneti odjuga. “MATER JE TOPLO… Pa kje je tisti sneg od včeraj, planina je skoraj čisto zelena?!” Miha in Bric sta okoli 11 ure odšla v dolino, jaz pa sem medtem ogreval hišo, pripravil pivo in čaj, ter dal greti vodo za špagete. Okoli treh se na planino primaja prvi del novoletne skupine(Remic, Polona in Kozjek). Kake pol ure za njimi prisopihata še Sonja in Đero, uro za njima pa tudi Vita in Derlink. Za danes bo to vse. Med čakanjem Remic pripravi večerjo in z veseljem se lotimo makaronov.



Ponoči je bil pogled na Debeli vrh čudovit.

Jutro je obetalo lepo jasno vreme, zato sva se z Đerotom odločila, da jo mahneva proti Zadnjemu Voglu. Smuče in bord na nahrbtnik in pot pod noge. Že takoj, ko sva vstopila v gozd, se je količina snega močno povečala. Malokrat naju je skorja držala, večinoma se nama je udiralo do kolen. Sem in tja so bile flike trave, tako da se smuč ni splačalo natikati. Nekako se prikobacava do vznožja grape, kjer si nadenem smuči.



Nadaljevanje je bilo lažje. Jaz sem šel s smučmi, Đero pa je hodil po gazi, ki sta jo pred nama naredila planinca. Na žalost se je gaz nekje na polovici poti nehala in kar nekaj časa sva porabila za prehod do plazu, kjer je bila podlaga zopet dovolj trda. Đero je nataknil dereze in se pognal po plazu navzgor, jaz pa sem šel na okoli1.



Na platoju zagledava dobro zalit Hladilnik, ampak se tokrat odločiva nadaljevati v nasprotno smer. Močan veter naju skoraj prisili da obrneva, ampak do vrha klanca bova že zmogla. Malo nad platojem odnehava, saj je veter premočan pa tudi močno je začelo snežiti. Odvečno opremo pospraviva v ruzak in odsmučava v dolino.



Smuka je bila v zgornjem delu zadovoljiva, spodaj pa zaradi gnivca in vijuganja med drevesi naporna. Nazaj v koči se medtem lotimo enke, pokra in kosila:) Kmalu po naši vrnitvi se na planino primajejo še zadnji pogrešani člani odprave: Andreja, Marko, Žana in David.



Seveda takoj nazdravimo in kmalu se začnejo raznorazne igre, vse od Kings cup pa do Enke.



Ura se bliža polnoči in vzdušje je vedno bolj veselo. Malo pred polnočjo se prestavimo na sneg in nastavimo našo atomsko uro. “3,2,1, NOVO LETO!” En kup rokovanja, kušvanja in vse kar paše zraven. V hiši David pokaže nekaj svojih plesnih korakov, ki se jih je naučil v šoli:)






Na prvo jutro v novem letu nas preseneti sneg. Zunaj močno sneži. “Kurc pa mačk, pjd gremo zdele gor za Debeli vrh, dans bo noro za smučat!” Začuda se na moj predlog trije celo odzovejo.

In že grizemo pot pod nogami. Najprej skozi gozd, nato proti Lazovškemu prevalu in na koncu še proti dolini za Debelim vrhom. Jaz s smučmi, Remic in Đero z bordom, Kozjek pa z lopatko:) Na Prevalu nas preseneti jasno vreme in za trenutek se odpre prečudovit pogled na Debeli vrh in kup snega povsod okoli nas. Na žalost romantika ne traja dolgo, saj se nebo že čez 10 minut zapre in objame nas megla.






Med potjo proti vrhu se nam podlaga pod nami ne zdi več tako trdna in malo pod vrhom se odločimo, da je dovolj in iz varnosti odnehamo. Namestimo se na manjšem grebenu in v daljavi zagledamo Luka, kako drvi proti nam. Spijemo čas, se oblečemo in v tem času prispe tudi Luka. Smučarija do planine je ena sama poezija. Pršič režemo kot topel nož maslo.




Nadaljevanje si preberite v objavi Smučanje – novo leto na snegu – Laz – drugi del.

Matej


  1. in se dodobra namučil