hribi, smučanje, plezanje,…

Po preživetem prvem dnevu v zalivu Sormio, kjer sva se ogrevala in navajala na skalo, sva ostale dni preživela v stenah nad zalivom Morgio, kjer sva se trudila preplezati čim več dolgih smeri.

Tako kot že dan prej, se zopet zbudiva v bolj poznih jutranjih urah, čeprav sva imela prejšnji dan planirano vstajanje ob sedmih. Po zajtrku se napotiva proti Merseju, vendar tokrat izbereva drug izhod iz mesta in se iz sedla spustiva v zaliv Morgio. Parkirava na velikem parkirišču in se odpraviva proti steni. Tudi v tem zalivu je na voljo kar nekaj čudovitih sektorjev, najbolj zanimiv pa je sektor Cret St. Michael na vzhodni strani, ki ponuja večraztežajne(predvsem lažje) smeri. To bo tudi najin današnji cilj.

Za začetek si izbereva lahek in čudovit kamin/zajedo La directe(5c+). Smer poteka po čudoviti liniji in na vsakem koraku postreže s čudovitim razgledom v dolino.

Ko prispeš na vrh smeri, pa se pogled odpre tudi v sosednji zaliv, ki ima na nasprotni strani tudi ogromno sektorjev in večraztežajnih smeri, ki pa so bile za naju pretežke.

Na vrh smeri sva prispela okoli ene ure in ko sva uspešno zaključila še sestop, sva ugotovila, da je preprosto prevroče za plezanje in sva se skrila pod prvi borovec, ki sva ga našla in gladko odspala eno popoldansko. Ko sva se, vsa premražena, zbudila nekaj ur kasneje, je bilo sonce ravno prav toplo, da naju je ogrelo za še eno smer. Pa sva si zadala kar smer Eperon de Droite(5c+). Sva si rekla, tole 5c+ bova pa že! Pa nama je detail vseeno delal kar nekaj problemov. Ima pa smer malo pod vrhom čudovito razgledno polico in je obisk obvezen že samo zaradi nje. Piknikplatz!:)

Doma naju, kot svak večer, pričaka ogromna odlična večerja… Najedena v škodo! Pospiva preden spijeva prvi pir.

Naslednje jutro se nama zopet nikamor ne mudi(pravo nasprotje od lanskega leta, kjer me je Nina že na vsezgodaj priganjala:):)). Na terasi pojeva zajtrk in malo poklepetamo, potem pa se počasi postrgava v zgoraj omenjeni zaliv. Ker je zopet vroče kot satan, se odločiva za sektor ob morju, kjer so krajše in lažje smeri, a bo ozračje morda hladnejše zaradi dreves in bližine morja. Pa se mi zdi, da ni veliko pomagalo:)

Med glavno vročino¹ zopet narediva pavzo in se sprehodiva do najbližje plaže, kjer pomalicava in se ohladiva z namakanjem nog v mrzlem morju. Mrzlo morje pa očitno ne preprečuje starejši gospe² da malo zaplava…

Za popoldansko pretegovanje mišic se odpraviva še v sektor nasproti velike stene, ki je večidel dneva v senci in kjer imava plan plezati naslednji dan. Slabih 15 minut dostopa in sva pod steno, kjer ugotoviva, da sem v avtu pozabil vodniček. Sestop in nazaj navzgor – malo treninga ne škodi, pravijo.
Najprej se zapodim v 5c, kjer ne upam splezati niti do prvega svedra, zato z Maretom zamenjava vlogi. Za 5c se oba strinjava, da je kar veliko dela. Sam imam dovolj plezanja za tisti dan, medtem ko se Mare na top-rope spravi plezati še sosednji 6b. Po kup počitka, napenjanja in uporabe še zadnjih kapljic moči pripleza na vrh. Po njegovih besedah so v vodničku zajebali oceno in bi morala biti smer bolj 7b kot 6b. Glede na videno, mu kar verjamem:)

Zadnji dan se, glede na ugotovitve prejšnjega dne, vseeno rajši odločiva za “big wall” sektor Cret St. Michael. Tam za ogrevanje splezava ne preveč težko smer La Chalouppe(5c), za zaključek izleta pa se odpraviva v, meni letos najlepšo smer, Les Mordus(6a). Čeprav je težak samo prvi cug, je tistih 30m 6a-ja tako lep, da se splača iti plezati omenjeno smer. S to smerjo sva tudi zaključila najin letošnji izlet na jugu Francije in verjetno zadnji obisk plezališča Calanque, saj nameravajo območje zaščititi kot naravni park in omejiti gibanje ter prepovedati plezanje.

Kaj lahko rečem za konec? Čudovit izlet z dobro družbo, lep ambient in fajn skala. Škoda le za neznosno vročino, ki naju je polenila in sva tako plezala veliko manj, kot bi lahko.

Matej

---