hribi, smučanje, plezanje,…

14. marec je bil tukaj in s tem čas za začetek plezalskega potovanja na jug Francije, v park Calanque, kjer se je obljubljala čudovita plezarija. Tja sva z Nino prispela mimo Benetk in Belgijskega Charleroi-a.

Starša sta se prejšnji teden mudila na jugu Francije, kjer sta obiskala družinske kolege. Že nekaj časa sem planiral plezanje v malo toplejših krajih¹ in tako se mi je ponudila izjemna priložnost za plezanje v nacionalnem parku Calanque na azurni obali, le korak iz 2 milijonskega mesta Marseille. Nini sem že kak mesec nazaj poslal par fotografij plezališč in besedilo “Bi šla?”. Odgovor je bil DA in tako sva kupila letalske karte. Matej seveda nebi bil Matej, če nebi nekaj zajebal. In tako sva morala zaradi moje napake v Belgiji čakati 30 ur na nadaljevanje leta. MUKA!

Pa pojdimo po vrsti. Na gorenjskem se ravno začne daniti, ko s stricem pobereva Nino in jo krenemo proti Benetkam, na Ryanairovo letališče Treviso. Kljub ustrahovanju prijateljev, da letališča ne bomo našli 100 let, smo ga našli v prvem poizkusu. Ker smo imeli dovolj časa, si privoščimo še kavo v letališki kavarni.

Poslovimo se in odpraviva se skozi rentgen, kjer Nina uspešno prešverca zobno pasto². Nekaj časa sva pohajkovala po trgovinicah na terminalu, nato pa sva se vkrcala na letalo, kjer nama je Nina izborila mesto ob oknu s čudovitim razgledom. Z veseljem sva občudovala Alpe pod nama. Na žalost je bilo vreme ob pristanku v Charleroi bolj oblačne narave. Pa tako sva upala na sonček.

Na letališčih, kot vemo, človek nima kaj početi, tako da sva naredila edino logično potezo in se odpravila na pohod. Iz letališča sva nadaljevala v smeri avtoceste. Nekam bova že prišla, sva si mislila. Kmalu sva bila na drugi strani letališča in vstopila v vas Ransart. Ne vem, ali je bila kriva nedelja ali slabo vreme, ampak srečala nisva žive duše. Kot da bi hodila po mestu duhov. Pa tudi same vasi niso kaj preveč zabavne/žive. Sami rjavi in temno rdeči odtenki: fasade, drevesa, trava, oblačila prebivalcev³.

Ob vsej tej moriji sva se nekako morala zabavati. Pa je Nina našla en grafit in sva se malo pohecala z fotografiranjem.

Malo finoče na usnjenem fotelju sredi ulice.

Seveda pa sva vsak primeren konec fasade izkoristila za malo plezanja in ogrevanja na prihajajoče dni. Prebivalci niso bili ravno najbolj navdušeni nad najinim podvigi⁴.

Spotoma se ustaviva v trgovini in nakupiva malo junk fooda in Belgijsko pivo. Ob poti zagledava grič, ki je verjetno eden najvišjih v Belgiji. Nina ga takoj poimenuje Belgijski Eiger in odločiva se, da ga osvojiva. Za vzpon odločiva  prvenstveno smer po južnem razu. Razmere so daleč od idealnih: vzpon je naporen, pečejo meča in bedra, teren je krušljiv, izmenjavata se melišče in krušeča skala, oblačno vreme, občasno veter. Na poti navzgor srečava “alpinista”, ki mu vzpon ni uspel zaradi neugodnih razmer, midva pa le nekako premagava tistih 50 višinskih metrov. GPS kaže nadmorsko višino 250m. Sodeč po članku na Wikipedii, sva bila zares na enem izmed najvišjih točk Belgije. Razgled pa je bil naravnost grozen. Ena sama industrija in en kup rjave barve. Ko bi bilo vsaj nebo modro. Je pa res, da sva iz vrha videla verjetno pol Belgije.

Tabor postaviva pod betonskim zidom, ki daje malo zavetrja pred hladnim vetrom in odpreva piva ter namešava malo Havane. Za dobro voljo, pa da bo čas hitreje minil. In je res! Debata o tem in onem, ladi ladi ladi:)

Nina kmalu pokaže nekaj plezalnih gibov na krajši “bolderci”,

jaz pa splezam eno “ta dolgo” na Shemale-a, kot je drevo poimenovala Nina⁵.

Vračanje nazaj na letališče je bilo kup zabave. Vsaj zdi se mi.

Zvečer sva nekaj časa čorila pred vhodom na letališče in uživala sveži zrak⁶, potem pa se premaknila notri in poiskala primeren prostor za spanje. Nina ga je našla na koncu stavbe, lep skrit kotiček. Družbo sta nama delala še prijazna Škota.

Spanje na marmorju je bilo neudobno in zeblo naju je celo noč. Zjutraj naju zbudijo varnostniki ob pol petih!!! “Please, get up, airport is opening in half an hour. Stop sleeping on the floor!” Ja kaj za hudiča naj človek počne drugega ob petih zjutraj! Škot se je kar pošteno ujezil in varnostnih je posledično slišal par krepkih. No, smo se vsaj nasmejali za dobro jutro. Ne stolih po letališču nekako z muko pospiva še dobre 4 urice, nato pa se zopet odpraviva v mesto po hrano.

Najti odprt kafič ob 10 dopoldan je skoraj nemogoče. Edini, ki je bil odprt, je zgledal bolj kot soba za družinsko srečanje. Majhen pajzl, zakajeno, da si komaj do šanka videl, notri pa 2 familiji na jutranji kavi. Bolje to kot nič, sva rekla. Kmalu sva se spravila malo naprej, kjer sva prejšnji dan opazila še en “Cafe”. Ta je bil precej večji, a tudi precej hladnejši. Še vedno se nisva ogrela od nočnega spanja na hladnem kamnu. Po kake pol ure se le nekdo spametuje in prižge grelec. Midva medtem odigrava par iger biljarda, da čas hitreje mine.

Veselje je neizmerno, ko se ob petih nariševa nazaj na letališču in naju končno spustijo na terminal, od koder se kaj kmalu odpravimo proti letalu, od tam pa proti najinemu cilju, letališču Marseille MP2. Med letom zopet opazujeva čudovite Alpe, tokrat iz drugega konca.

Na letališču naju že čaka prevoz. Odpravimo se h kolegom, kjer pojeva večerjo⁷, raztovoriva v najinem “apartmaju”, pripraviva zemljevide za naslednji dan in se močno utrujena odpraviva spat. Ne rečeva si niti lahko noč, saj samo padeva v spanec. Topla postelja le ima svojo moč.

Pa sva na cilju. V Belgijo pa si oba ne želiva več za nedoločen čas!

Matej

---