hribi, smučanje, plezanje,…

Podobno, kot prejšnja leta, sem se tudi to pomlad mudil v plezališčih Calanque na jugu Francije. Tokrat je bil moj soplezalec Domen.

Zopet je nastopil tisti čas v letu, ko sta se starša odpravila smučati v Francijo in po njem še na obisk h kolegom v bližino Marseilla. Že nekaj tednov pred tem pa sem pisal še teti, če lahko poleg naših, tam spiva tudi midva z Domnom in že naslednji dan sem dobil pritrdilni odgovor. Kupili(Domen, Ana, Tine in jaz) smo avijonske karte in začeli z pripravami. Na žalost na koncu Tine in Ana nista mogla z nama, z Domnom pa sva se vseeno odpravila na izlet. Tudi tokrat nama je vreme dobro služilo, saj sva imela ves teden sončno in jasno vreme, le plezati sva bila primorana v senci, saj je bilo na soncu že prevroče.

Iz Ljubljane se odpraviva z Opti prevozom v Milano, iz kjer z Ryanairom letiva v Marseille. Tam naju pobereta starša in via Fos. Prvi dan mine precej na easy. Pijemo pivo, z Domnom in očijem skočimo v Dechatlon, popoldan pa z Domnom skočiva še na bližnjo plažo malo namočit noge. Sicer je Domen nekaj protestiral, da je mrzla voda, ampak meni se ni zdela.

Naslednji dan se odpraviva plezati v Sormiou, a na žalost sem doma pozabil fotoaparat, tako da slik ni. Je bila pa lepa uvodna plezarija na položnih platah. Tako težkih 6a+-sev še nisem plezal. Verjetno je imela naklonina tukaj prste vmes.

Naslednji dan zavijeva v zaliv Morgio in se odpraviva v sektor L’abri Cotier. Sektor leži na sončni strani in ponuja lahke dolge(25m) smeri. Zaradi sončne lege in lahkih smeri pa je tudi temu primerno zlizan. Je pa Domna začela malo psiha najedat, tako da je nekatere smeri dodobra opremil z kompleti. Če bi jih imela še kakih 10 s seboj, bi imela kar dejzi chain od vrha do dna:)

Ko je ura odbila 12, je na soncu postalo prevroče za plezanje. Skala se je segrela na nenormalno temperaturo, švicala sva pa že, če sva samo stala pri miru. Odločila sva se za malico na pomolu. Glede na preplezano, je morala biti malica konkretna: pol bagete, 100g šunke, 100g sira, 3 mandarine pa kup vode. Je blo treba nabrati moči za nadaljevanje.

Že dopoldan sva na sosednji strani zaliva pogledovala proti lansko leto zapazli razpočnici, ki se je vila kakih 100m visoko po steni. “V senci je, greva tja, ne?” Ja ni bilo potrebno dvakrat reči:)

Prve dva cuga sta bila bolj položna, a sta kljub temu s svojo spoliranostjo včasih predstavljala težavo, še posebno za Domna:)

Sledil je zračen 6a. Za prste obliznit. Iz šalce na šalco, dobro opremljen in dobra skala. Sem kar vriskal na potiho:) Za oceno je skrbel klocast previsni izhod.

Na vrhu smeri pa udoben štant, počitek in razgled.

Sledil je abzajl po smeri in pot nazaj do avta, ter uro trajajoča vožnja domov. Doma pa, tako kot že prejšnje dni, grande večerja:)

Naslednje jutro se je rutina ponovila. Bujenje, obilen zajtrk, prečenje Marseilla in pristanek v Sormiou-ju. Tokrat sva se odpravila na skrajni konec zaliva, v sektor L’arche Perdue. Namesto ogrevanja pod steno, sva se ogrela z dobre pol ure trajajočim dostopom in pod steno prišla premočena do kosti.

Smeri so bile ponovno bolj plataste z dobro ponudbo robov in šalc v lažjih smereh, težke pa so ponujale bolj sloperske poličke in kloce. Nekaj starejših 6ajev pa je bilo prav nepredstaljivo težkih. Očitno jih je ocenjeval kak Kalanški Franček:)

Po preplezani vsakodnevni normi(10 smeri) in tik preden naju je obsvetil sonce, se najeva še vitamina C,

potem pa smuk proti plaži na malico in počitek. Kože na prstih tako ali tako ni bilo več, mišice pa so tudi že čutile utrujenost.

Današnje plezališče v daljavi:

Na drugem koncu pa sva plezala dva dni kasneje:

To be continue…..

Za pravopisne napake ne odgovarjam

lp, Matej

---