Vremenoslovci so napovedovali prave spomladansko-poletne temperature in jasno nam je bilo, da se sezona lednega plezanja končuje, zato smo se odločili, da se odpravimo proti morju utrdit blazinice.

Zjutraj se zberemo pred Merkatorjem in se odpravimo proti Črnemu Kalu. Med potjo naredimo obvezen postanek v Kozini na kavi in opravimo sobotne nakupe hrane in pijače.

V Kalu smo presenečeni, saj je parkirišče dokaj prazno. Predvidevali smo, da bo tukaj pol Slovenije.

Ker smo bili vsi, razen Bojča in Šausa, v slabi formi, smo se najprej lotili nekaj lažjih smeri. S Simono sva se zapodila v petice, Ana in Tine pa v 6a-je. Tudi Mare in Petra sta se gibala okoli 6a-jev. Prvi metri so bili naporni, tako fizično kot psihično. Po dveh mesecih sem popolnoma izgubil občutek za skalo, nisem zaupal nogam, prsti so postali švoh,… A z vsako preplezano smerjo je šlo na bolje. Za piko na i pa je skrbel še topel sonček, ki je bil v odprtih sektorjih kar malo premočan, zato smo se hitro vrnili nazaj v bolj senčne dele plezališča.












Potem, ko smo iz blazinic spraskali vso staro kožo, smo se počasi vrnili k avtomobilom, kjer smo se, med čudovitim razgledom proti morju, še odžejali. Sledil je obisk Vinkota(a je tisto Vinko?) in kuha zelo okusne večerje. Mjamy!


Ni nam bilo za iti domov, zato smo se zapeljali v gozd, kjer smo postavili Quecua kamp in se še nekaj časa greli ob ognju, potem pa se postrgali spat.




Zjutraj nas preseneti oblačno vreme in hladen veter. Tudi nekaj kapljic dežja je padlo in bali smo se najhujšega, a ko smo pozajtrkovali in prispeli pod steno, je bilo nebo nad nami že odeto v modro barvo, sonce pa je tudi že pridobil na moči. Za ogrevanje smo se mučili v ‘Ma tako ko jama’, nato obdelali še nekaj okoliških smeri in se potem skupno strinjali, da je prevroče in se ponovno premaknili nazaj v senco, kjer so ostali še plezali, sam pa sem imel dovolj, saj roke niso več ubogale:)










‘Na, paj blo konc nedele!’ Čas leti, ko se imamo fajn… Sedaj pa odštevamo ure do naslednje plezarije, saj so se blazinice že zacelile:)

Matej