hribi, smučanje, plezanje,…

Z Nino sva imela prosti petek. Zakaj bi bila, v takem lepem dnevu, doma? Plezati sva se odpravila preko meje v Železno kapljo(Eisenkappel), kjer je kljub bližini gora v lepem vremenu še vedno dovolj toplo za plezanje.

Od doma sva se odpravila okoli devete ure in bila v Kaplji ob desetih. Med potjo naju je ves čas spremljala mokra cesta in ivje na travnikih. Upala sva, da v Kapli ni preveč mraz in da bo plezanje možno. Stena sektorja A, kjer sva imela plan plezati, je bila ob desetih že v soncu, varovališče oziroma travnik pod steno pa še ne. Soncu je manjkalo še kakih 10 minut in osvetljeno bo celo plezališče. Medtem, ko sva čakala na sonce, sva na pripravljenem “štantu” napela gurtno in se ogrela. Kljub Nininem zatrjevanju, da njej to ne gre, je brez problema prišla vsaj do sredine. Naslednjič, ko bo bosa, bo brez problema prehodila celo dolžino.

Medtem ko sva se ogrevala na gurtni, pa je sonček že pokukal izza gozdička in lahko sva se lotila plezanja, saj so naju sončni žarki greli v tem hladnem novembrskem dnevu. Tudi danes sva se ogrela na dveh bolj lahkih smereh: Laubgebläse(5a) in Sinnlos(5c). Nina si je zaželela eno daljšo in malo težjo smer, ker jo je še vedno zeblo v prste. Pa sva šla na sosednjo Susi onhe Arsch(6a). Zares prava šestica. Brez prevelikih problemov jo oba zlezeva in se dodobra ogrejeva. Nadaljujeva na Klettersteig nicht mehr da(5c). Cca. 30m “gorska” smer, kjer je del smeri zelo položen in lahek, del pa malo bolj težak. Ocena 5c je verjetno samo zaradi previsnega vstopa v smer(prve 2 svedra), sicer je nekje med 5a in 5b.

Po uspešni osvoboditvi vrha naju je oba zamikala sosednja Spigolo Martina(6a+). Nini se je najprej za trenutek zataknilo na začetku v plati, ki res ni boh ve kako lepa:) Kasneje pa se ji je ustavilo malo višje od polovice, kjer zmanjka uporabnih grifov in ostanejo samo še minimalci. “Če bi bla na topiču, bi upala, tko pa me mal stiska” je rekla, ko je zopet stala na trdnih tleh. “Ja nič, jaz niti probat ne grem, ker sem mel že lansko leto probleme z njo!”

Za konec sva puščala eno zanimivo 6a – Ruhig Blut. V prvo sva jo oba preplezala z veliko počitka v detailu in ugotovila, da drugače kot z dinamičnim gibom v rahlem previsu ne bo šlo. Iz dokaj dobre šalce se moraš pognati na poličko, s tem da celotna smer malo visi navzven. “FUCK, tole tud slučajno ni 6a! 6b bi bla brez problema!” je bila mnenja Nina. Tudi sam se strinjam, da je smer za 6a odločno pretežka. Vsaj glede na ostale 6a v plezališču in 6a-jke, ki smo jih dan prej plezali v Kotečniku. Nina se po mojem prihodu v dolino odloči že za en poizkus in tokrat osvoji brez počitka in padca. Tudi sam se odločim poizkusiti še enkrat, ampak na žalost neuspešno. Sem pa ugotovil “trik” in ob naslednjem obisku se poženem do vrha v “šusu”.

Med počitkom/malico sva si ogledovala smer Ois is isi(6b+), ker sva se hotela za konec še malo naviti. Ravno, ko sva jo hotela vpeti iz sosednje smeri, sta jo začela plezati 2 domačina. Nina ju je prosila, če lahko na vrh potegneta še najino vrv, da se smeri lotiva še midva. Nina na vrh pripleza z malo stokanja, jaz po drugi strani na vrh prirjovem. Boge živali v gozdu. Mater, 6b+ je še daleč. Na top še gre, da bi pa to smer vpenjal, pa ni pogojev, čeprav sem imel letos projekt vpeti vsaj eno 6b. No, glede na temperature je časa še dovolj:)

Dostop do plezališča:

Vodniček bi sicer lahko slikal in ga objavil tukaj, ampak glede na lepo urejenost in odlično opremljenost plezališča tega ne bom, saj si fantje zaslužijo vsakršno podporo. Vodniček se lahko kupi v hotelu(Berghof Brunner) 100m od plezališča in stane simbolične 3€.

Matej

---