hribi, smučanje, plezanje,…

Napoved je obetala skoraj poletne temperature na obali. Kot nalašč je bilo vreme primerno za uresničitev Anjine dolgomesečne želje po poizkusu plezanja v skali. Pa sva šla v Napoleonico, kjer je skoraj vedno toplo in zaščita pred burjo.

Najino odisejo sva začela v mrzli in megleni Gorenjski in sta se počasi, a ustrajno, prebijala proti Primorski. Temperature so za Postojno počasi začele naraščati, megla pa se je razkadila in ugledala sva sonce. Malo sva se zgubila na poti do plezališča, a ob 11 sva že stala na parkirišču, oba obložena z plezalno opremo.

Sledil je sestop do sektorja Pararelle, ki ponuja največ lahkih smeri, ki so bile primerne za Anjo. Hitro smukneva v pasove in jo ucvreva v prvo smer.

Sledi tečaj vpletanja osmice, ki se je potem odvijal še cel preostanek dneva, a proti koncu sem bil samo še nadzorni, ki sem preveril, ali je pravilno vpletena.

Smeri so padale, eno za drugo. Anja je brez problema opravila s smermi tja do 5b. Res je kar pravijo, da imajo punce prirojeno tehniko, za razliko od descov, ki hočemo na začetku vse rešiti z močjo, pol nas pa navije po prvi smeri(če imamo srečo, sicer že na polovici smeri).

Za konec sem še sam splezal eno smerco za dušo in tako smo zaključili naš izlet(kasneje sta se nama pridružila še Jože in Evgen).

Prav fino je bilo, sploh pa ni bilo niti najmanjšega občutka, da smo sredi zime. Čudna je letošnja zima…

Matej

---