hribi, smučanje, plezanje,…

Četrtek@19:00 prileti SMS: “Ei, rabmo enga kandidata za plezanje v Omišu. Greš zraven?!” Glede na to, da so se mi vsi plani o plezanju med počitnicami podrli, je bilo tole povabilo izredno lepa novica. “Ja sevede!” In že smo z bazensko modro Meco dirkali proti Dalmaciji.

Predviden odhod od 12:00 se malo zamakne, saj Domen in Niko zamudita. Vseeno smo kmalu na poti proti Novemu mestu, kjer poberemo še Romano in Bojana, potem pa gasa po Hrvaški A1 proti Splitu in Omišu. Ob prijetni družbi in smehu je čas hitro minil in kmalu smo, v soju cestnih svetilk, iskali kamp.

Postavimo šotore in spijemo pivo, potem pa se Domen in Niko odpravita naprej, saj sta imela naslednji dan delo, mi pa počasi spat, da bomo lahko zgodaj začeli. No, tako hitro pa tudi še ne. Kljub mrazu najdemo še nekaj volje in napnemo slackline in kmalu smo vsi v puloverjih.

no images were found

Ponoči po dolini Cetine piha nenormalno mrzel veter in mi se, jasno, nahajamo ravno na koncu doline. Kljub debelim spalkam nas vse po vrsti zebe. Nekateri zaradi mraza več bedijo kot spijo, meni vseeno uspe prespati večji del noči. Vsi smo veseli, ko se začne daniti. Hitro v skupen prostor in kuhat čaj, da pridemo nazaj na delavno temperaturo.

Bojan in Romana se odpravita proti sektorju Ilinac, kjer sta plezala dolgo športno smer, midva z Ano pa na sosednjo stran reke Cetine v sektor Planovo.

no images were found

Zjutraj tam še ni bilo sonca, vendar sva kljub temu napadla steno. Občasno je hotelo zebsti v prste, ampak je bil kmalu pred teboj kak težji detail in si nekako pozabil na mraz. Po slabi urci se izza vogala prikaže sonce in stanje se v trenutku spremeni. Če je bilo prej hladno do prijetno toplo, je bilo sedaj vroče. Kmalu iz Splita prileti še plezalna šola in v plezališču je bilo kot na mravljišču. Z Ano se odločiva, da se odpraviva “za vogal”, do sektorja Babina Bara.

Stena sem in tja spušča solze sreče, je pa sektor v senci in ima ravno pravo plezalno temperaturo. Že dobro ogreta ponovno napadeva smeri. Kakšnih težavnostnih mejnikov ne premikava, zato pa neizmerno uživava v platah.

Med plezanjem nama sem in tja pogled zaide na sosednjo stran reke, kjer Bojan in Romana plezata svoj projekt. Po tihem si želiva, da bi bila tudi midva nekje tam visoko v steni.

Proti večeru skočiva nazaj na Planovo na nekaj lažjih smeri. Sonce že počasi zahaja in tiste popoldanske vročine ni več. No, glavni razlog za plezanje na tej strani je bilo dokončanje norme in slikanje Omiša.

no images were found

Norma je bila pozno popoldan dosežena in s tem zaslužen izlet v trgovino, potem pa sprostitev na klopci ob morju. Kmalu mimo prideta še Niko in Domen, ki sta bila celi dan odsotna.

Nazaj v kampu začnem s pripravo večerje. Kot ponavadi, sem tudi tokrat pljunil sam sebi v skledo, saj so me prec po večerji določili, da bom od sedaj naprej kar jaz kuhal makarone, ker so bili tolk dobri¹. Da smo vso zaužito hrano takoj porabili, pa je poskrbel Domen s svojim nastopom. Od smeha so nas bolele tako trebušne kot ustne mišice:)

Ker smo imeli prejšnji dan slabo izkušnjo s spanjem v šotoru, smo se tokrat vsi preselili v skupni prostor.

Zjutraj pozajtrkujemo in ko končno stopimo ven iz skupnega prostora: ŠOK! Dežuje! Hvala bogu se je šel Bojan stuširat in tako smo bili primorani še nekaj časa čakati v kampu, v tem času pa je tudi dež ponehal. Zapeljali smo se malo na okoli po sektorjih in med tem iskali kak košček suhe skale. Na koncu Ana predlaga, da se vseeno zapeljemo do sektorja A in si ogledamo takoimenovano Rumeno skalo:)

Na našo srečo je veter poskrbel, da je bila skala popolnoma suha in takoj smo se opremili s plezalno opremo. Zopet kup lepih smeri, za naše zdela roke precej preostre, a smo vseeno stisnili zobe. Ocen smeri nismo imeli, zato smo jim dajali svoje. Romana, Bojan in Ana precej nehumane, midva z Domnom pa sva skrbela za normalizacijo:)

Pa tudi Domen je prišel na svoj račun, saj je že na vožnji navzdol govoril, da bi on rad plezal brez majice:)

Za konec so se vsi, razen Nikota in mene, spravili še v Splitski akvarel. Mene je z oceno 6c+ prepričal, da ga spustim, čeprav smo kasneje izvedeli, da je 6c+ šele kasnejši cug.

Po vrnitvi k avtomobilu je sledil strečing. Oddaljeni opazovalci so si verjetno mislil: “Lej jih levake!”

Ker smo zopet celi dan plezali in v evforiji pozabili jesti, nas je na to opomnil želodec na poti nazaj. Ustavili smo se v Splitu in si privoščili večerjo in malo naprej še kavico (A smo si jo? Moj spomin je k švicarski sir, ampak rad bi verjel, da smo si jo:)).

Rumene skale kljub vsem naporom nismo našli, razen če se pod rumeno skalo šteje od zahajajočega sonca obarvana stena, je bil pa kljub temu za nami en čudovit vikend. Na še več takšnih!

Matej

---

no images were found