hribi, smučanje, plezanje,…

Končno je bila vremenska napoved malo bolj optimistična in hitro se nas je nabralo poln avto(Mare, Barbi, Luka, Tadej in jaz), ki je v sredo zvečer drvel proti Paklenici.

Proti večeru se dobimo pred hotelom Mons, kjer se nas vseh pet napoka v avto in odpravimo se proti Paklenici. Ker se nam ni nikamor mudilo, smo se odpravili kar po jadranski magistrali. Okoli polnoči prispemo v Starigrad, kjer se nastanimo v kampu Marko. Postavimo šotore, nekaj malega pojemo in se spravimo spat.

Zjutraj ob pol osmih tuli alarm in kmalu vsi v kuhinji futramo otrobe. Tadej in Luka zunaj pripravljata opremo in si ogledujeta današnji projekt¹. Mi nimamo pojma kam bi šli, zato nam Tadej in Luka svetujeta Nosoroga in Celjski steber. No, pa poglejmo.

Na vstopu v park kupimo tri dnevno karto in se zapeljemo do zgornjega parkirišča, ki je ob 9.00 še skoraj čisto prazen. Se pozna, da ni vikend. Nabašemo ruzak, poberemo štrik in se odpravimo pod vznožje Nosoroga(4b, 150m).

Lepa smer za uvajanje na dolge smeri. Nobenega pretirano težkega detaila. Uživali vso pot do vrha…

Na vrhu malo posedimo, poiščemo sestop in se odpravimo nazaj do parkirišča.

Nadaljujemo v Celjski stup(5a, 150m). Preseneti nas prvi raztežaj, saj je po mojem mnenju za 5a kar težak. Ostali so precej lažji in ves čas ponujajo čudovit razgled na park Paklenica. Svedri so malo bolj narazen, ampak to niti ne moti, saj je smer tam zelo lahka.

Na vrhu si zopet vzamemo nekaj časa, si čestitamo in po malo bolj strmi poti sestopimo.

Barbi tu zaključi s plezarijo, midva z Maretom pa se lotiva še Tinin smer(4a, 110m). To je prva Maretova cug-cug smer in odreže se več kot odlično. Štant po predpisih, lepo podaja in pobira štrik,… Ni pripomb. Sestopiva po ostri Pakleniški skali in jo večkrat preklinjava.

Nazaj v kampu zbudiva Barbi in jo napodiva kuhati večerjo, s Tadejem pa skočim še v trgovino po kislo smetano. Nad nama se oblaki igrajo zanimivo igro oblik. To ne obeta nič dobrega!

Proti jutru zaslišim dežne kapljice, kako padajo na šotor. JE*****! 10 minut kasneje neha in že pakiramo. Današnji plan je smer Mosoraški(5c+, 350m). Luka in Tadej se odpravita po svoje v svoje projekte, Barbi, Mare in jaz pa proti Aniću. Nekaj problemov imamo z navigacijo, ampak kmalu najdemo ogromno vponko, ki označuje začetek smeri.

Prvi trije raztežaji minejo brez problemov. Lahka plezarija po štiricah, uživanje v razgledu in opazovanje plezalcev v sosednjih smereh. Kmalu poleg nas opazim tudi Luka. “Zdele me pazi k zna bit dam padu!” se zasliši iz njegovih ust. Hitro namontiram 200tko², jo usmerim v njega in čakam na padec. Mater, dec sej držal in kmalu bil na štantu. Nič ne bo z akcijskim posnetkom. 200tko izkoristim še za makro posnetke Mareta in Barbi.

Naslednji cug zajebem in se namesto v desno, odpravim v levo in končam v Nostalgiji(6b, 350m). Ker še vedno mislim, da je prava smer, se nekako skobacam po poči navzgor in tam opazim, da sem ostal brez kompletov. Ravno takrat mi Luka iz sosednje smeri sporoči, da Mosoraški vodi po desni, zato se spustim nazaj na štant in nadaljujemo v desno. Kot davek, v steni pustim 1 komplet.

Pa smo pred detailom. Tam čakamo češko navezo, da prepleza detail, zato imamo nekaj časa. Oči zopet pasemo na sosednji steni. Luka prav elegantno pleza po plati vedno višje. Mora biti nor občutek!

Čehi premagajo detail in mi se odpravimo naprej. Meni z nahrbtnikom čez detail ne gre, zato ga pustim na kompletu. Ker sem že malo utrujen od celotne smeri in poizkušanja z nahrbtnikom, ne gre niti brez in pomagam si z metuljem. Namestim se na neudobnem štantu, kjer mi povrh vsega v dolino odleti še reverso. No lepa, ravno v detailu bom moral varovati z polbičem:( Saj ne da ne gre, samo slikat se ne da, pa ravno tukaj bi bile najbolj nore slike

Še 2 lažja cuga in smo na vrhu.

Zajebamo sestop in sestopimo po desni strani Anića³, namesto po levi. Kriva je Barbi:P Po vrhu hodimo posebej pazljivo, saj bi bil v primeru padca kar dobro porezan⁴.

V kamp pridemo dokaj pozno, pojemo, spijemo pivo, malo podebatiramo, Luka pokaže slike iz Amerike in odidemo spati. Tretji dan nahrbtnik ostane doma, saj je bila lekcija v Mosoraški dovolj. Današnji cilj je bil Centralni kamin(5a, 180m) v Velikem Ćuku. Najprej zgrešimo odcep, potem z še dvema tečajnikoma iščemo začetek smeri, na koncu pa še opazimo, da smo v avtu pozabili drugo reverso. Po rešenih začetnih problemih pa smo začeli uživati v čudoviti plezariji. Na predzadnjem štantu kar naenkrat iz desne smeri zaslišim “PAAAZZZIIII!” in iz vrha Velikega Ćuka se začnejo valiti štiri ogromne skale. Vsi po vrsti se začnemo dreti PAZI in upamo, da so skale zgrešile vse plezalce v smeri. Kolikor je slišati iz smeri, so vsi v redu. Oddahnem si! Pri sestopu mimo nas hodijo gorski reševalci, kar nam da misliti, da se podor morda le ni tako dobro končal. V kampu izvemo, da je imel enen izmed plezalcev zlomljeno nogo. V kampu tokrat prav počasi skuhamo večerjo, raztegnemo armaflekse in prestanek dneva preležimo.

Zadnji dan se z Maretom sama odpraviva v Paklo splezati Bračni smjer(5c, 200m). Ker zjutraj predolgo spiva, morava za kazen parkirati precej nizko. Sledi sprehod do začetka smeri.

Med smerjo zopet zaideva, ampak kmalu najdeva pot nazaj in že sva pred počjo, s katero Mare opravi brez problema. Tudi detail⁵ ne predstavlja kakšnega hudega izziva. Po preplezanem detailu nama je bilo kar malo žal, da se nisva rajši lotila sosednje smeri Juha(6a, 250m). Detail v Mosoraški naju je malo prestrašil in zato nisva upala težje smeri. No, bo pa za drugič. Sicer je pa smer v poči in kaminu izredno lepa⁶, ostalo pa je bolj kot ne, sprehod po gozdu.

Sledi dolgočasen sestop iz Anića. Vmes se ustaviva v gozdičku in pomalicava čokolado, ki sva jo nosila s seboj, da dobiva malo energije.

Preostanek dneva skupaj z Barbi prebijemo na plaži, kjer se nastavljamo sončnim žarkom. Proti večeru začnemo pospravljati šotore, kmalu pa se v kamp primajeta tudi Luka in Tadej. Nazaj proti domu se za razliko od prihoda, odpravimo po avtocesti. Veliko bolj sproščujoča vožnja po Hrvaški, je pa zato bolj naporna po Sloveniji.

Splezali smo kar nekaj lepih smeri in izbrali nekaj projektov za naslednjič. Tudi Luka pravi, da ima še projekt ali dva, ki ju še ni splezal, tako da se sigurno še vrnemo.

Matej

---