hribi, smučanje, plezanje,…

Ker nam je bilo decembra tako dobro, smo se že takrat odločili, da marca še enkrat obiščemo smučarsko središče Risoul. Tokrat sicer v malo drugačni zasedbi, pa zato nič manj zabavni. Sonce nas je grelo vse dni, visoke temperature so poskrbele da nas ni zeblo, trd sneg pa je prinesel odlično smuko.

Pa smo dočakali petek 13., ko smo se odpravili v Francijo. Dolge priprave, pakiranje, izposoja opreme,… Ob treh ponoči smo bili pripravljeni in zbrani na Brezovici, od kjer smo skupaj odrinili proti naši destinaciji. Čez Slovenijo smo kar padli in že smo se vozili po italijanskih avtocestah. Med potjo smo naredili več pavz, saj smo morali obiskati WCje in pretegniti noge ter roke. Malo pred Torinom smo načrpali bencin, da smo lahko prišli do cilja. Prvi daljši postanek je bil na prelazu Montegenevre, kjer smo se prvič srečali s snegom. Kljub visokim temperaturam je bilo snega še več kot dovolj. Sledil je spust v Briancon, kjer smo se ustavili v trgovskem centru Geant. Potrebno je bilo nakupiti še zadnje artikle(pivo, ki je tam izredno poceni in dobro),nekaj hrane ter iti na kavo s sošolcem Jakobom. Po dobrih dveh urah smo se odpravili proti Risoulu.

Po prihodu v Risoul smo parkirali avtomobile in odšli v recepcijo. Vplačali smo kavcijo in prejeli ključe. Dobre pol urce in vso kramo smo imeli v apartmaju. Sledila je otvoritev z odprtjem piva in limoncami, ki se je zavlekla pozno v noč oz. dokler nas varnostniki niso opozorili, da je dovolj. Seveda nismo mogli iti lačni spati. Proizvodnja toast sendvičev je napolnila naše želodce in hitro smo popadali v postelje.

V naslednjih dneh nam je bilo vreme naklonjeno, saj smo imeli do četrtka jasno vreme. Seveda smo vreme izkoristili za smučanje. Tako smo vsak dan smučali skoraj celi dan in v sredo so nas pošteno bolele noge. V nedeljo smo praznovali še Gašperjev rojstni dan, tako da je bilo naslednje jutro malo težko vstati, ampak če je volja, gre:)

Smučišče v Risoulu je precej veliko za naše razmere, za Francoske pa verjetno majhno. Obsega 170km prog, vendar mi nekako nismo imeli potreb po večjem smučišču, saj smo se še na tem po večini vozili po 4-6 progah, ki so nam bile najljubše. Kljub temu, da je vreme toplo in da se ponekod že kaže podlaga¹, na progah ni videti kamenja. Verjetno tudi zato, ker so gore v Risoulu prekrite s travo in ne skalami, kot ledeniška smučišča Les 2 Alpes in ostala. Prve dva dni smo se držali na Risoulski strani smučišča in nismo prečili na drugo stran. Tako smo se večinoma vozili na 4 in 6 sedi, ki ponujata več odlični progi.

Nekje na sredini tedna smo se odpravili na drugo stran smučišča, v Vars. Plan je bil obiskati najvišjo točko smučišča(nekaj čez 2700m), iti v park in na Le Pan American². Še pred tem pa smo se spravili na skrajno desno točko smučišča v Risoulu, ki je še nismo videli, saj proga decembra še ni bila odprta. Zaradi krožničkov tam sploh ni bilo ljudi, proga pa še sveže ratrakirana, česar ponavadi nismo doživeli.

Po ogledu prog smo se spustili na drugo stran, v Vars. Nekje na povezavi Risoul-Vars smo se ustavili in občudovali čudovit razgled na dolino “tri sede”.  Sledil je spust čisto v dolino vasi, odkoder vozi gondola in 4 seda proti vrhu. Dvignili smo se na vrh, kjer sem našel čudovito flanko za turno smučanje, vendar na žalost s seboj nisem imel kož. Verjetno je bil pa tudi sneg pretrd in nebi bilo pravega užitka, zato smo se raje spravili v park, kjer je vsak naredil par skokov, nato pa na najvišji vrh. Tam je bilo kljub soncu precej mrzlo in prav hitro smo se spokali proti brunarici. Na naše presenečenje ni bilo vrste in prec smo imeli hrano v rokah. Po končanem kosilu pa smo bili samo še za v apartma, saj je bilo dovolj smučanja za tisti dan.

Po prihodu v apartma smo zvedeli, da nas zvečer čakajo zrezki v gobovi omaki. JUHEJ!, končno hrana, ki ni toast, šunka in sir. V celem tednu smo pojedli 25 štruc toasta in smo ga imeli počasi že dovolj. Saj ne da nismo jedli drugega, samo toast je očitno prevladoval:)

In tako je prišel zadnji večer našega bivanja v Risoulu. Odločili smo se, da večer malo potegnemo, kljub neprestanemu teženju varnostnikov, da smo preglasni in da bomo vrženi iz apartmaja. Saj je zadnji dan, danes ne bo hudega:) Začel se je z Enko in lastnimi pravili, ki igro naredijo še bolj zabavno. Kmalu se nam je zdelo smiselno piti Uozota z vegeto in korenjem. Tam smo z Enko prekinili, sicer bi naslednji dan težko vozil domov. Tako sem iz nahrbtnika potegnil mikrofone in pognal UltraStar³. Kakšna zabava. Drli smo se na ves glas in nabirali točke, tekmovali med seboj, zgrešili intonacijo, pol besedil nismo vedeli oz. znali pravilno zapeti,… ampak zabavali smo se pa kot še nikoli.

Naslednji dan se je začela migracija ljudstev. Celotno naselje se je odpravljalo domov in pod nami je mrgolelo ljudi s torbami, smučami, boršami,… Mi smo na srečo polovico stvari spakirali že prejšnji dan, tako da smo bili v soboto hitro konec. Okoli enajste ure smo se odjavili v recepciji in jo mahnili proti domu. Po planu bi morali biti doma okoli sedme ure⁴. Že takoj po prihodu v dolino smo se ustavili v prvi trgovini, kjer smo ostali skoraj uro. Nadaljevali smo v Briancon, kjer smo se v Geantu ustavili in kupili “ta poceni” pirčke. Medtem sem srečal še dva kolega, ki sta bila ravno na poti v Les 2 Alpes. Seveda smo zopet obletali vse trgovine in se tako šele ob dveh odpravili iz Briancona. Malo pred Torinam smo se srečali se z mojima staršema, ki sta bila namenjena v Risoul. Par besed čez avtocesto in še smo leteli proti Milanu, od tam naprej pa proti Bresci. Usoda je hotela, da smo se peljali mimo Decathlon športne trgovine. Seveda nismo mogli kar mimo in zavili smo iz avtoceste. Po kup zapravljenih € je bila ura nekaj čez deveto zvečer. Na poti domov sta Alenka in Gagi celi dve uri pela karaoke. Na koncu ne od enega, ne od drugega nisi dobil kaj veliko glasu. Reveža sta se čisto izmozgala:) No, okoli dveh ponoči smo le prispeli v Ljubljano, kjer smo oddali Gašperja, v Loki Žana in Alenko, jaz pa sem se domov primajal okoli tretje ure, zmatran! Pižamo gor in spat.

Smučanje je bilo odlično, z vremenom smo imeli srečo, seveda pa brez dobre družbe nebi bilo pol tako dobro. Naslednje leto ponovimo!

Matej