hribi, smučanje, plezanje,…

Za nami sta zopet 2 čudovita dneva, preživeta v Rjukanskih slapovih. Na žalost so temperature narasle tudi tukaj, zato smo zadnja dva dni deležni višjih temperatur, a slapovi zaenkrat še stojijo.

V torek smo se zapodili v slap imenovan Fabrikfossen(WI 3, 250m), ki se nahaja nad nekdanjo tovarno vodika. 20 minuten dostop hitro mine v pričakovanju prvega dolgega slapu. Pod slapom skočimo v opremo in začetnih nekaj 10 metrov poplezamo po globokem snegu levo in desno od slapu.

Prvi lažji cug sva z Maretom potegnila še brez vrvi, medtem ko so se ostali zaradi varnosti rajši navezali.

Plezanje je lahko, led pa je zaradi visokih temperatur mehak in okelj se pogosto zarije globoko v led. Po drugi strani pa se na določenih koncih, zaradi suhega vetra, ki suši led, delajo talarji.

Sledi malenkost bolj pokončen del, ki ponudi nekaj plezarije. Medtem, ko Mare pleza, meni potok, ki teče iz luknje, kjer sem neuspešno zavrtal sveder, namoči rokavice in premoči hlače. Napaka, zaradi katere se kasneje odločiva za sestop, saj me je zeblo ko cucka.

Naposled prispemo pod zadnji del slapu. 2 navezi se zapodimo v levi del slapu, ki obeta nekaj dela, a pod slapom opazimo, da je le-ta pretenak in da plezanje ne bo najbolj varno. Obrnemo in se odločimo za abzajl v dolino. Drugi dve navezi napadeta desni krak slapu, ki ponudi še nekaj plezanja po ledu, nato pa do vrha plezajo po snežišču.

Po več kot dobri večerji smo se odpravili v mesto na obisk h Jaku, ki stanuje v Rjukanu in tukaj opravlja nalogo trenerja smučarjev. Z ženo nas lepo pogostita, zmenimo pa se tudi za ogled telovadnice/dvorane naslednji dan.

Zjutraj nas zbudi glasno “rjovenje". Nekateri zvok zamešajo z plugom, drugi z tvjem, v resnici pa je zunaj pihal orkanski veter. Tudi pogled na termometer ni bil kaj preveč obetaven, saj je le-ta kazal kar 5°C. Slab znak. Do 10 ure dopoldan se je veter umiril in skupina, ki je odrinila v sektor Ozzimosis nas je obvestila, da sektor leži v zavetrju in da so slapovi narejeni. Pa smo šli!

Sektor ponuja lažje slapovi, količina le-teh pa je odvisna od razmer. Na srečo je bila večina slapov narejenih. Napeli smo top-rope, ker so bili slapovi precej napikani od prejšnjih obiskovalcev in niso ponujali najbolj varnih vzponov “na svedre”.

Po končanem plezanju pa smo se odpravili še na vrh platoja, kjer se nahaja smučišče Gustavtoppen z isto imenskim hribom. Iz hriba, ki meri 1800m v višino,se vidi skoraj 1/6 Norveške, nanj pa se lahko zapeljemo tudi z podzemnim vlakom, ki pelje iz centra Rjukana. Hrib ponuja čudovite flanke za turno smuko.

Zvečer pa smo se odpravili še na ogled dvorane, v kateri se nahaja igrišče za košarko, nogomet, plezalna stena, dve igrišči za squash in dve igrišče za volleyball. V spodnjem delu dvorane pa se nahaja elektrarna, ki še vedno obratuje

Upajmo, da se bo vreme do jutra umirilo in da se bodo temperature zopet spustile pod ničlo.

Matej