Izleti – Norveška 2010 – Ribja restavracija in Svolvaerska Koza
Alpinizem, Izleti in potovanja, Norveška 2010, Plezanje, Tujina 7 avgusta, 2010Četrtek in petek sta minila v plezalnem duhu, saj sva splezala 2 čudoviti smeri, Fish Restaurant in Forsida.
Prejšni dan sta nama Martin in Olav dala sprintano novo smer v bližini najinega kampa. Smer Fish Restaurant se nahaja v Djupfjordu in je s svojimi 350m in oceno VI+ obljubljala čudovito plezarijo.
Zapletlo se je že pri dostopu, saj sva kar nekaj časa iskala abzajl, ki vodi do vstopa v smer. Po kupu drsalnic po vlažnem mahu, ga le najdeva in se spustiva.
Smer je bila v prvem cugu malo mokra, ampak se uspešno zbaševa mimo. To je bil meni tudi najtežji del smeri in nikakor vreden ocene VI+. Prej V+, vsaj glede na ostale smeri. Kakorkoli, smer je ponudila nekaj čudovitih cugov, nekaj pa je bilo tudi sprehoda. Vseeno sva na vrh priplezala zadovoljna in naplezana.
Sestop je bil obupen. Po vlažnem gozdu, praprotu in mahu. Vmes je bil potreben še en abzajl1 po slapu, tako da sva bila ta dan, poleg plezanja, deležna še canyoninga.
Malo preden sva prispela do avta pa na skali ob jezeru opaziva orla. Mater, je to velik ptič! Ker se nama ne mudi, počakava in ga malo opazujeva. Našopirjen je bil kot glavni car na vasi.:)
Petek je bil dan, ko sva se odpravila plezati “THE Lofoten classic” in sicer smer Forsida(120m, VI-, VS). Smer poteka po gori, imenovani Svolvaer goat. Najbolj znana je tudi zato, ker ima 2 vrhova, med katerima je 1 meterska luknja in tako na vrhu lahko skočiš iz enega na drugega. Nad nama je bilo jasno nebo in sonce je danes ogrelo zrak na 17°C. Nenormalno vroče.
Do vstopa v smer je kakih 40 minut hoje in teh 40 minut sva švicala ko nora! Po 5 dneh temperatur okoli 10°C in vetru, se nama je zdelo 17°C vroče ko hudič. Hvala bogu za 2 potočka na poti, kjer sva se lahko napila vode in se ogladila.
Plezarija v smeri je odlična. Skala odlična, tako kot po večini povsod tukaj na Norveškem, ogromno prostora za nameščanje varovanja,… Je pa res, da 3. in 4. cug postrežeta s plezanjem po poki, česar pa še vedno nisva vajena. Je pa poka ravno prav široka za hand-jamming in se da lepo probrcat do vrha.
Na vrhu opazim, da ni štanta, je pa na robu vrha. Z eno veliko muko se spravim čez rob in zabičam v štant. Maretu ne ostane drugega kot skok iz enega vrha na drugega. No, lahko bi šel dol, vendar BOSA:) Jump! 5 minut kasneje: “Ampak še kr se mal rukam!”
Jaz seveda ne skočim. Sem se posral!
Abzajl!
Svolvaer.
Potem pa v štacuno po tadragega six packa in na plažo!
Čista voda je takrat, ko si do kolen v vodi pa še vedno vidiš vso svinjarijo za nohti.
Danes je padla čist prevelka večerja. 250g testenin, 1 rogljič/osje gnezdo in pol litra pundinga z vanilijevim prelivom. Sita sva ko prasca! Ko okoli pol polnoči leževa v šotor se zunaj ulije kot iz škafa…
Matej
- sicer izjemno kratek ↩
9 avgusta, 2010 at 19:48
Sj prou da vama zmankuje dnarja da bota že domov pršla jest hočem u Dolomiteeeeeeeeeeeee. Za vikend sm bla u Tofani sm se tut čist naplezala 🙂 u glavnm prita dam rabm opremo smerc je pa tut takih luštnih tm da glava boli:)pismo zarad vremena je pa tut škoda u glavnm čestitke še za splezane smerce.
Aja pa Mato ke maš pa Mareta ga nč ni na slikah sam en čudn taliban zravn tebe skače s čudno brado.
A t je končl piskr vrgl k un bumbar skos gobca pa s ga po glav kresnu, ja sj t nč ne zamerm mene je tut že parkrat prjel…..:P
10 avgusta, 2010 at 10:52
Barbi, sej to da dnarja zmankuje ni panike. Do zdej sva na velki nogi žvela, zj greva pa na klošarja, tko da za 10 dni mava vsaj še:)
Greva zdej v Romsdalen in Uskedalen.
11 oktobra, 2010 at 17:59
Škoda, da Vestpilarna nista šla. To je šele THE Lofote classic.
Pa drugič 🙂
11 oktobra, 2010 at 18:07
Jan: smo se mi srečali pod Vestpilarnom mogoče? Ja, Vestpilaren je lep ko svinja, gledala sva ga celi teden iz najinega šotora in se odločala, ali bi šla ali ne. Strah naju je bilo tistega “Slanting corner”. Ko bi imela kaj več izkušenj bi še šlo, tako pa sva prvič plezala trad in nisva upala v tako težko smer. Se ni za bat, drugo leto jo probamo stisnit:)
5 marca, 2011 at 07:42
Najbrž smo se srečal ja.
Jest grem tud drugo leto spet. Direkt čez švedsko do Tromsa, pa potem na lofote. Slanting corner je najlažji 6 cug. Prejšna dva sta bol kriza.
Se lahko zmenmo za kšno smer. Storpillaren bi šu pogledat.
5 marca, 2011 at 20:55
Dva Krajnčana sva bla, zelen avto.. Vidva sta se ravno odpravljala v Priesta? Še neki smo debatirali o eni drugi smeri, neka 5c k si reku, da so komad dolgi run-offi.
Ja, midva greva drugo leto tudi še enkrat:) Imava v Nissedal-u(Haegefjell) še ene 2 projekta, pa Vestpilarn na Lofotih pa Stetind – South Pillar blizu Narvika. Zdej sem odkril, da je v Maltatalu granit in glede na to, da je dolina uro in pol iz Kranja, bom tam lahko spomlad treniral trad climbing, da se mal bolj navadn, pol pa gasa:) Je treba psiho natrenirat:)
Ja dj, za kšno smer se pa komat zmenimo, če bomo slučajno isti čas na Lofotih. Samo kej bl na easy, k tale Storpillaren zgleda men čist prehud:) Glede na ocene na netu k sm gledal piše, da je to 6c:) Nism jz taka bomba, da bom to na trad lezu:) No, sej niti naprej verjetno nebi mogu:)