hribi, smučanje, plezanje,…

Po enodnevnem počitku smo nadaljevali po cesti E10 proti glavnemu mestu južnega dela Lofotov, Leknes-u. Obhodili smo velik zaliv, prečkalo sedlo, se sprehodili skozi podvodni tunel in na koncu končali na počivališču pred Leknes-om.

Zjutraj zopet zaslišimo dežne kapljice, ki padajo na šotor. V šotoru spimo in poležavamo do dvanajstih, ko se vreme le izboljša. Oblaki izginejo in na nebu prevlada modrina. Pospravimo kamp in se odpravimo na postajališče, kjer napolnimo čutare z vodo.

In tako smo zopet nazaj na cesti E10. 200m zračne linije nas loči od današnjega cilja, a mi moramo vse okoli zaliva, kar znese nekje okoli 10km. Na začetku poti nam družbo dela tudi prijetno toplo sonce, ki okoliške vrhove obarva v živo zeleno barvo. Med hojo nam pogled ves čas uhaja na drugo stran zaliva Flakstadpollen, kjer je sonca še več kot pri nas.

Ko prispemo pod gore, začne rositi in rosi kar nekaj kilometrov, dokler ne prikorakamo do druge strani zaliva, kjer pa nas zopet obsveti sonce, ki pogleda izza belih oblakov, ki jih veter divje preganja po nebu. Prav neverjetno, kako hitro se je menjavalo vreme na drugi strani zaliva. 1 minuto je deževalo, naslednjo je sijalo sonce. Čudno je tole Norveško vreme.

Na plaži pod goro Blekktinden smo naredili kratko pavzo in malo počili, medtem ko smo lovili sončne žarke in namakali noge v ledenem morju. Spotoma pa sem še narisal portret vseh potujočih: jaz z trikotno glavo, Anja z kvadratno in Katja z elipsasto:P Baje da takšni smo:)

Večkrat sem že med vožnjo po Norveškem videl travnate strehe, a tokrat sem prvič videl na njej tudi ovce/koze, ki so skrbele za ravno pravšnjo dolžino zelenega tepiha. V naselju Vareid, ki šteje kakih 30 hiš, smo ob jezeru Litlvatnet našli prijetno zatočišče. Ker je bilo jezero precej svinsko zaradi bližine kmetij, sem se po vodo, iz varnostnih razlogov, odpravil ob potoček, ki priteče izpod gore. Po večerji nas je ropotanje dežja zopet prijetno zazibalo v spanje.

Tudi naslednje jutro ni bilo prav lepo. Tako kot prejšnje jutro je deževalo, a smo se vseeno odpravili na pot. Pa se je vreme potem umirilo. Iz Vareid-a smo se odpravili čez sedlo proti Napp-u in potem skozi tunel pod morjem na drugo stran. Zapustili smo otok Moskenesoya in stopili na Vestvagoyo, na kateri se tudi nahaja naš cilj, Leknes. Prečkanje tunela ni bilo nič kaj zabavno, a sem bil presenečen nad kvaliteto zraka v njem, vsaj če ga primerjam z kakšnimi Karavankami. Je bil pa zvok gum, ki so se kotalile po grobem asfaltu, oglušujoč.

Ker so bile naše zaloge vode na nuli, v bližini pa ni bilo na zemljevidu narisanega nobenega potoka, smo začeli štopati, saj smo želeli še isti dan priti do Leknesa in se od tam odpraviti nazaj v A. A s štopanjem nismo imeli sreče, smo pa na drugi strani tunela našli počivališče z WCjem in vodo. “Tukaj bomo danes spali, saj se nam ne mudi naprej!” Pa še hiško s streho smo imeli in čudovit panoramski pogled. Kaj še hočeš boljšega?

Matej

---