hribi, smučanje, plezanje,…

Ko sem včeraj videl, da je zopet začelo snežiti, sem samo še čakal na Mirotov klic, ki je prispel nekaj 10 minut kasneje: “A se gre jutri nekam smučat?” Glede na mraz je bilo za pričakovati odličen sneg in nismo se zmotili.

Že takoj se odločiva za malo bolj zgodnji štart, saj sva želela ujeti sončni vzhod. Tudi ostali se strinjajo in tako me alarm zbudi ob štirih zjutraj. Ob petih že prekladamo opremo v Kranju in kmalu smo na poti proti Poljanam in naprej proti Javorjem. Cesta do Črnega kala je lepo splužena, a sem kljub temu potreboval ketne. Remic je do parkirišča prišel tudi brez njih.

Na parkirišču se še v popolni temi preobujemo in začnemo z odisejo. Z vsakim korakom se horizont barva bolj in bolj oranžno, na nebu pa se temno modra začne prelivati v svetlo. Odločimo se za vzpon po levi strani hriba, saj le-ta ves čas ponuja odličen razgled na dolino, proti vzhodu in proti vrhu. Prvi smo, zato imamo čast razdevičiti, kot puhec, mehak pršič.

Medtem, ko ga Anja in Remic letita dalje, fotografi ostanemo daleč zadaj, saj si ne moremo, da nebi ujeli teh lepih prizorov igre svetlobe.

Na križišču se usmerimo nazaj v gozd. Ura je 7:10 in kmalu bo izza horizonta pogledalo sonce.

Nekaj minut kasneje se krošnje nad nami začnejo barvati v roza barve… Ko iz gostega iglastega gozda gledamo proti krošnjam listovcev, se zdi, kot da je gozd zajel požar. Pa mu to lepo barvo daje le jutranje sonce… Sončni žarki pa svojo pot iščejo tudi med vejami dreves in nas hočejo greti na to mrzlo jutro.

Iz gozda stopimo na vrhnjo flanko. Dih jemajoč pogled:) Predvsem zaradi vsega pršiča, ki stoji pred nami. Remic in Anja jo zopet letita dalje, fotografi pa ostajamo daleč zadaj in se le počasi pomikamo proti vrhu. Jutranje sonce riše čudovite poglede na vse konce.

Na začetku še malo vijugamo med smrekami, potem pa se pred nami odpre ena sama ogromna belina.

Na vrhu se na hitro preoblečemo in spijemo topel čaj, Miloš naredi video reportažo, potem pa počasi pripravimo smučke za spust. Anjo začne zebsti, zato se odpravi pred nami, mi pa nekaj minut za njo.

Že takoj prvi zavoj nam da vedeti, da bo tole eden najboljših smukov, kar smo jih kdaj smučali. 10-20cm pršiča na trdi pogladi je turnosmučarska pravljica. Plan, da bom na vrhu naredil nekaj slik spusta, se hitro izjalovi, ko se kar naenkrat znajdem na koncu flanke. Preprosto mi je v tistem momentu postalo vseeno za slike, saj je bil užitek prevelik.

Ne nadaljujemo naprej po smeri pristopa, ampak zavijemo levo v gozd in prečimo levo do poseke, ki smo jo opazili že na poti navzgor in kjer sva z Mirotom že večkrat smučala.e. Razmere so bile zopet odlične, z občasnim škrtanjem pod smučmi. Bilo nam je vseeno:)

Danes je bilo za prste obliznik. Kako bo jutri? Verjetno ne tako, saj je popoldansko sonce omehčalo sveži sneg.

Matej

---