Tokratni cilj turnega smuka je bil že dolgo ogledani Klen, na katerega se spravljam že celo zimo. Od začetnega ogromnega zanimanja, smo se na koncu zbrali štirje in se podali proti vrhu.

Zjutraj se dobimo pri izvozu Kranj – Zahod, kjer me Matevž, Primož in Bor poberejo, potem pa se skupaj odpravimo proti Pustemu Rovtu. Miro, ki je šel tudi na Klek, se iz parkirišča odpravi kakšne pol ure pred nami. Med vožnjo do parkirišča stiskamo zobe, saj je cesta čisto ledena in samo upamo, da bomo prišli do vrha. Uspe nam!

Vremenska napoved za včeraj je bila grozna. Snežne nevihte, veter, -10°C. No, toplo res ni bilo, zato smo na sebe navlekli vse kar smo imeli v nahrbtniku, od kap, podkap, rokavic, protektorjev,… in se podali na pot. Verjetno je bila Warka edina, ki je ji bilo vroče in se je ves čas valjala po snegu.



Že po slabem kilometru hoje postane vroče in iz sebe že mečemo odvečne stvari. Kraft in windstopper bosta dovolj. Še vedno hodimo po sankaški progi. Na koncu proge se spustimo za kakih 55 višincev in sledimo Mirotovim smerokazom v snegu. Po dobrih treh kilometrih končno pridemo do odcepa, ki vodi proti Kleku in Rožci.



Po trdem snegu napredujemo naprej do koče. Strmina je ravno pravšnja, da ni potrebno prevečkrat počivati1.


Kmalu smo pri koči.

Nadaljujemo po levi flanki naprej navzgor. Ker je teren dokaj odprt, začne tudi pihate in snežiti. No, za slednje nisem čisto prepričan, možno je, da je samo nosilo sneg iz vrha. Nazaj nataknemo rokavice in kape, saj je hladno kljub plezanju v hrib.


Iz vrha se zasliši vriskanje. To bo Miro! In res se mimo nas pripelje kako minuto kasneje. Mal poklepetamo o tem, kako je zgoraj, kam iti in tako naprej, potem pa se od odpelje naprej v dolino, mi pa proti vrhu.


Bolj kot se dvigujemo, bolj megleno je in Primožu in Boru je vedno težje hoditi, saj se jima sem in tja v napihanem snegu pogreza do kolen in naprej. Pa sta kar vztrajala, da bosta šla do vrha in pika.





Ko prispemo na vrh, se veter umiri, moja brada začne odmrzovati, nad nami se pokaže modro nebo in tudi sonce hoče posvetiti izza oblakov. Da se nebi preveč ohladili, se kar hitro pripravimo na spust. Z Matevžem pospraviva koče, Primož obleče pancarje, Bor pa zaveže buce na “ski” način. Na vrhu ne sme manjkati skupinska fotografija.



Prvotni spust je bil mišljen po poti vzpona, kasneje smo se premislili in želeli iti po levi flanki, na koncu pa smo se odločili, da se spustimo kar naravnost navzdol po grabnu. Pametna izbira, saj je bilo v grabnu polno napihanega pršiča in vožnja posledično odlična. Vsi ostali tereni so bili spihani so skorje/ledu.









Pri koči naredimo par minutni počitek, da si noge odpočijejo, potem pa nadaljujemo naravnost navzdol. Najprej smo se mislili spusti po poti vzpona oziroma po cesti, kasneje pa smo si premislili in nadaljevali kar naravnost navzdol v gozd. Boljša izbira, čeprav kakšnega pršiča nismo več našli. Je pa posijalo sonce!







Ko zopet dosežemo cesto, sledi slabih 15 minut hoje, nato pa še spust po sankaški poti. Pri avtomobilu se preoblečemo in Matevž ter Bor pri hiši zraven parkirišča povprašata, če se da dobiti kakšno pivo. “Seveda!” Usedemo se pred hišo in čvekamo. Kmalu pride še gospodar hiše in prinese za vsakega enega takratkega, da nas ne bo zeblo. Mmmmmm, mater je bil dober! Kot da to še ni bilo dovolj, prinesejo še cel krožnik peciva in to vse na hišo. Še so dobro ljudje!




GPS sled2:
GPS sled – Klek – Turno

Dolžina poti: 8.8 km
Dolžina vzpona: 5.2 km
Višina vzpona: 1044 m
Dolžina spusta: 3.2 km
Višina spusta: 921 m
Začetna višina: 981.6 m
Končna višina: 1104 m
Minimalna višina: 981 m
Maksimalna višina: 1755 m

Na, pa smo se iz smučarije odpravili rahlo dobre bolje in premraženi. Ja, kljub sončku je bilo vseeno mrzlo za sedenje pri miru. Ampak smučarija je bila pa odlična!

Matej


  1. meni, ostali so itak nabiti s kondicijo
  2. na žalost mi je malo pred ciljem zmanjkalo baterije in sled ni popolna