Sicer nam zima še ni prinesla večje količine snega, a tudi ta malenkost, ki nas je doletela, je morala biti dovolj, da sva se z Remicom odpravila na Klek narediti prve zavoje… Zavojev ni bilo veliko, tura pa je bila odlična.

Na začetku sva se izgubila že takoj na Jesenicah, kjer nisva našla pravega izvoza za izhodišče, a nama je hitro na pomoč priskočil Miro, ki nama je kasneje še nekajkrat pomagal.

Parkirava najino kračo, na dile namontirava kože in jo ucvreva proti Kleku. Sam sem lansko leto štartal drugje, mi je bila tokratna pot neznanka. Pa sva nekako sledila nosu mimo stare karavlje in naprej skozi gozd, kjer sva kmalu prispela do lično splužene ceste.




Na cesti sva falila pravilno pot in zavila desno proti Golici. Vsaj tako sva mislila. Pot naju je kmalu pripeljala do konca ceste in okoli hriba, kjer sva potem nadaljevala po severni strani hriba, po soteski med Klekom in Golico. Nekaj časa sva videla še stopinje, kmalu pa so tudi te izginile.





Ko so se pred nama navpično postavile stene, pa sva bila prisiljena zaviti desno v grapo in se povzpeti po pobočju Golice. Vzpon je oteževalo s snegom pokrito gladko listje. A z višino je bilo snega več in hoja lažja. Naposled se le primajeva iz gozda na flanko, kjer na desni zagledeva vrh Golice, daleč levo pa Klek. “A tolk daleč sva?! To nava do večera gor!” si rečeva, ko pogledava na uro in kazalci kažejo 3 popoldan. Spustiva se na Jekljevo sedlo, potem pa po markirani poti naprej proti Kleku in Rozči.









Ko prispeva na greben Kleka, pa na sosednjem grebenu zagledava Mirota, ki je pravtako ravno prisopihal na vrh. “Jodl jodl jodl i hooo! Kam morva?” Usmeri naju proti cilju in gasa so vrha, kjer na hitro nekaj popijemo in jo pihnemo v dolino, da nas ne dohiti noč.




Od smučanja pa ni bilo velike. Po grebenu se je dalo dokaj dobro smučati, a je bila kloža. Flanka proti koči pa je bila spihana in si moral iskati prehode. Malo nad kočo sem imel dovolj in pospravil smuči ter nadaljeval peš, saj je šlo tako hitreje.

Matej