Zunaj.si » Blog Archive » Smučanje – Klek

Kup novega snega in napovedano modro nebo z mogoče, sem in tja, kakšnim izgubljenim oblačkom, nas je hitro prepričalo, da nedeljo ne preležimo doma, ampak se odpravimo na lov za svežim pršičem in prvo letošnjo smuko.

Zjutraj se odpravimo proti Gorenjski, na Jesenicah poberemo še navigatorja Mirota in jo ucvremo proti Planini pod Golico. Na srečo smo prvi in dobimo najboljša parkirna mesta. Cesta je bila lepo splužena, le en manjši klanček nam jo je malo zagodil, tako da je Remic moral po malo zaleta.

Spakiramo opremo, navežemo borde in jo mahnemo mimo ‘tastare’ karavle proti Kleku. Na začetku je snega več, a takoj, ko pridemo na odprto, se količina močno zmanjša. Po eni strani bolje, saj je bilo lažje hoditi.

Iz odprtega travnika in čudovitega razgleda kmalu vstopimo v gozd. Vijajoča pot nas vodi po čudovitem pršiču. Kljub dobrim 30 centimetrom pršiča je hoja lahka, saj smo le-tega kar pometali pred seboj. Nobenega napora. Pa tudi dežirni gazač/navigator je dobro opravljal svoje delo in nas vodil po nizkem snegu, ter se ves čas izogibal podrtim drevesom. Kliantela je bila zadovoljena:)

Kmalu zapustimo zavetje gozda in pridemo na bolj odprt teren. Začnejo nas greti topli sončni žarki in hitro v nahrbtnike pospravimo odvečna oblačila. Kape, bunde, rokavice, vse je šlo:) Pa tudi količina snega se je večala, kar nam je na usta risalo velike nasmehe. Občasna okna med drevesi pa so razkrivala čudovite poglede proti Julijskim Alpam.

Po cesti je bilo na čase zametanega veliko snega

Pri planšarski koči naredimo kratko pavzo. Jest, pit,… Pogled naprej proti vrhu ni obetal pretirano dobre smuke. Odločali smo se, ali čmo pustiti opremo kar pri koči, a smo se na koncu le odločili, da poizkusimo srečo in nesemo smuči do vrha. Le Karmen se je odločila pustiti bord pred kočo, a ji je bilo kasneje hudo žal.

Od koče naprej pa se je teren hitro menjal. Enkrat smo hodili po zemlji, že naslednji korak pa smo bili do kolen v snegu. Na srečo smo na desni strani opazili čudovito flanko, ki je obljubljala dobro smučarijo. Upali smo le, da ni pretrda kloža.

Malo višje od grebena se razmere poslabšajo in vidimo, da nima smisla nositi smuč do vrha, zato jih pustimo v snegu in se naprej odpravimo za težo smuč in nahrbtnika lažji. Kakšna razlika! A tu se lepi prizori in razgledi šele začnejo… Greben Rožce(upam da sem prav napisal), Hruški vrh, Dovška baba, čudovite flanke na austrijsko stran, na drugi strani pa se pogled odpira proti Julijcem, ki so že vsi v zimskih barvah, tudi severne stene. Tam manjka samo kak dan odjuge in potem hud mraz, da napopa sneg in bomo že v stenah:)

Pogled proti Hruškemu vrhu in Dovški babi v ozadju

Sledilo je še zadnjih nekaj 100m do vrha. Tokrat se je za ‘gažerja’ javil Igor in nam dobro utrl pot, tako da ostali nismo imeli veliko dela. Na vrhu hitro pogledamo razgled,potem pa nas hladen veter prežene nazaj v dolino.

Nazaj navzdol pa eno samo vriskanje… Slik ni, ker smo uživali:)

Konec dober, vse dobro:) Seveda nismo mogli po končanem smučanju kar domov, tako da smo se v prvi gostilni ustavili na analizi. Smo pa medtem opazili, da so tudi Golico dodobra presmučali. Nekateri pogumneži so smučali tudi po desnem kraku Krvavke, čeprav to ni ravno najboljša ideja, vedoč, da se tam ponavadi splazi že če samo pomisliš da bi tam smučal… Čudi me, da se danes ni, a po drugi strani še dobro…