hribi, smučanje, plezanje,…

Lepa sobotna napoved in sveže padavine so nas zopet pregnale v gore iskati pravljične smučarske razmere. Kot ponavadi, Mrežce niso razočarale…

Tudi tokrat smo si zaželeli opazovati dviganje ogromne oranžne kugle izza horizonta, a nam kljub štartu ob petih zjutraj le-to ni uspelo. Sonce je izza roba pokukalo že kmalu po štart iz parkirišča, tako da smo že med vzponom opazovali oranžno obarvane smreke in kepe snega na njih.

Z Lukom sva bila ponovno na smučeh, pridružil pa se nama je tudi Igor s krplji in bordom. Kljub zgodnemu štartu tokrat nismo bili prvi, saj sta nas prehitela dva pobča, ki sta verjetno uživala v tistem, v čemer smo hoteli tudi mi.

Pot do koče je, tako kot ponavadi, minila kot bi mignil. Deloma tudi zato, ker smo pol poti prehodili še v spanju. Meni tako ali tako vedno manjka spanca, Luka pa se je v petek bolj pozno vrnil iz “kave”:)

Pred kočo za trenutek postanemo, potem pa jo hitro mahnemo naprej. Je bilo pa od tu naprej malenkost topleje, saj nas je že grelo “toplo” jutranje sonce in kljub -16°C nismo več potrebovali puhovk.

“Špura” je bila do vrha Mrežc že lepo utrjena, Igor pa je s krpli tudi pazil, da ni le-te dodatno naluknjal. Sneg se je že od avta precej menjaval. Sveže padavine in močan veter sta na nekaterih mestih spihala sneg do trde podlage, spet na drugih mestih nanosila debele količine pršiča. Hitro nam je bilo jasno, da smučanje po običajni poti proti koči in naprej ne bo najlepše. Pa nas to niti ni motilo, saj smo imeli v planu veliko lepšo smer, ki skoraj vedno ponudi z ogromno nezvoženega pršiča.

Na vrhu pa že 1000x viden razgled, ki vedno znova očara.

Tokratni vzpon na Mrežce pa ni bil samo smučarski, ampak smo se tja namenili tudi z namenom, da slikam panoramski pogled na Julijce za Igorjevo novo stanovanje. In tako je nastala 220MPikslov velika panorama, ki bo v končni izvedbi dolga malo manj kot 4m. Pogrešali smo oblake na nebu, a bomo le-te lahko dodali tudi naknadno:)

Kljub soboti smo na vrhu sami. Tudi vetra tokrat ni. Po slabi uri se mraz počasi prebije skozi naše debele puhaste sloje in odločimo se za spust. Namesto da bi smučali proti koči, smo se spustili po hrbtu in nadaljevali naprej v gozd. Če smo zgoraj smučali po spreminjajoči se podlagi, smo v gozdu naleteli na prvovrsten pršič. Med iskanjem najboljše linije smo vriskali kot že dolgo ne. Tako kot ponavadi, je bilo smuke prehitro konec.

Ko prispemo nazaj do avtomobilov pa se pokaže, zakaj je bil jutranji štart prava izbira. Na parkiriščih se je nabralo že kakih 30 avtomobilov, proti vrhu pa se je tudi vila kolona smučarjev. A mi smo uživali v samoti…

Matej

---