Pisal se je 25. oktober, ko sva se zjutraj z Anjo vozila po zaviti cesti proti planini Jezerca. Iz turobne megle sva se dvignila nad megleno morje in poležavala na plaži, ki sva jo našla na vrhu Kompotele. Redko katera plaža ima takšen razgled.

Alarm tuli nehumano uro. Ko pogledam skozi okno, zunaj še trda tema. “A morm res it?” se sprašujem. Hitro se mi v glavi prikaže webcam posnetek iz prejšnega dne in motivacija naraste. Na hitro v želodec zbašem nekaj drobtin in že letim proti Mengšu, kjer poberem Anjo, potem pa se po vijugasti cesti priplaziva do Planine Jezerca. Malo nad Ambrožom se dvigneva iznad megle in zagledava čudovit prizor vzhajajočega jesenskega sonca. Vredno se je bilo zgodaj zbuditi.

Na Jezercih parkirava in se odpraviva proti najinemu cilju. Na Kriški planini naju table usmerijo za Krvavec, kjer se hitro dvigneva na prvo razgledno točko. Do kamor nama seže pogled, jasno nebo, pod nama megleno morje, za nama pa se bohotita Vrh Krvavca in Zvoh.




Polna energije nadaljujeva proti planini Koren, ki se skriva za vogalom. Na planini si Anja privošči prvi počitek. Pa ne da bi bila zmatrana, samo fajn je bilo ležat na soncu:)



Pol poti je za nama in sonce se skrije za hribom. Še dobro, saj nama je počasi postajalo vroče. Iz planine nadaljujeva naprej proti Kompoteli. Malo zalutava, saj spregledava markacije. Pa nič zato, tako ali tako je vse prepleteno s potmi, po katerih se poleti sprehajajo krave, tako da sva hitro nazaj na poti.



Pri razpotju se namesto za Vrh Korena, usmeriva desno proti Kompoteli. Še nekaj minut in že sva na plaži:)



Udobno se namestiva. A kmalu me sonce premami in moram izkoristiti dopoldansko sonce za slikanje. Tudi Anja se opogumi in tokrat sem na slikah tudi jaz:) Ugotoviva, da ji fotoaparat prav paše v roke:)





Med lenarjenem prebirava vpisno knjigo in iščeva znane ljudi. Nisva preveč uspešna…

Ko se začnejo kazati prvi znaki uležnin premakneva najine riti proti Vrhu Korena.



Iz Korena se nama zdi Zvoh tako blizu, pa je to le optična varka. Se kar vleče pot nazaj:)





Na Zvohu se ustaviva še ob jezeru in pojeva še preostanek malice, ki jo je Anja celo pot nosila s seboj, potem pa mučen sestop nazaj proti avtomobilu. Oba sva se strinjala, da je sestop najbolj naporen del izleta. Ravno obratno kot je bilo včasih.



Da je bil dan popoln, je pa poskrbela še Anjina mama, ki nama je pripravila noro dobre makarone:) MLJASK! S polnim želodcem sem se vrnil nazaj domov in šel spat:)

Matej