hribi, smučanje, plezanje,…

Ne najboljša napoved je kljubovala temu, da danes z Lukom in Milošem nismo končali nekje v vertikali, ampak sva se z Anjo zapodila na Vrtačo. Vreme nama je odlično služilo, le malo pred koncem sva bila deležna krajše plohe.

Prvotni plan, da se z Lukom in Milošem odpravimo na skupno turo, je padla v vodo, ko sta nama sporočila njune plane o napadu Storžiča in nato prečenja na Cjanovco in Sv. Jakob. Zaradi prezahtevne logistike sva se odločila, da sama skočiva nekam drugam in hitro sem na dan privlekel idejo o obisku Vrtače, ki se mi je že nekaj časa motala po glavi.

Zvečer nastaviva alarm na 4.00, a ga Anja v spanju nevede ugasne in tako luč dneva ugledava šele ob sedmih zjutraj. Pomanjkanje spanja, ki se nabere tekom tedna, je očitno potrebno prinesti notri za vikend. No, ob 8.00 sva na parkirišču na Ljubelu, a niti slučajno nisva edina. Parkirišča je bilo že več kot polovica zasedenega. Upala sva le, da ne gre preveč ljudi na Vrtačo, saj nama gužba v hribih ne diši preveč.

Vzpon do Zelenice mine v mukah. Ne vem, kaj je bil razlog, da sva rabila toliko časa, da so se mišice ogrele. Pride tak dan. Na Zelenici Anja prvič zagleda Vrtačo: “A kele greva?” Prečiva smučišče in nadaljujeva po gozdu. Anja hitro najde osamljen balvan, na katerega mora splezati. Neuspešno!:)

Kmalu prispeva do odcepa za Suho Ruševje, a tokrat nadaljujeva naravnost proti Vrtači. Ruševje bo počakalo na zimske dni.

Ko začneva prečiti prvo melišče, med gledanjem na stezo, nad nami zaslišim ropot. Takoj pomislim: “Skale letijo!” in v kotu očesa zagledam črno/rjavo gmoto. Mimo naju s pospeškom 10m/s^2 prileti gams. V naslednji sekundi ga že ne vidiva več, saj se skrije za borovce, vidi se samo še kamenje, ki leti vsepovsod. Tako hitrega sestopa še nisem videl:) Res so pravi mojstri.

Nekaj časa še hodiva skupaj z Anjo, potem pa mi hitro pobegne naprej, saj je bil moj tempo prepočasen za njeno kondicijo. Nič za to, sem užival v lepih razgledih in slikanju. Pot se je vila med borovci, kjer danes ni bilo tipične vročine, kot je to v navadi poleti. Po nekaj serpentinah sem zapustil borovce in stopil v travnati svet, kjer so se odprli lepi pogledi vse na okoli. Med opazovanjem lepe okolice čas hitro mine in hitro sem dosegel sedlo, kjer me je čakala Anja.

Iz sedla je sledilo še nekaj višincev po malenkost bolj izpostavljenem terenu. Čeprav je bilo pametno gledati pod noge, si nisem mogel pomagati, da mi pogledi nebi uhajali proti Stolu in okolici. Lepo je! Privlečeva se do predvrha, kjer v daljavi zagledava, ne tako višji, vrh Vrtače. Do vrha naju je ločilo še kakih 15min hoje in nekaj 10 višincev, a sva že od daleč videla, da je vrh obljuden in sva se odločila turo zaključiti tukaj. Mehka zelena trava in lep razgled je bil samo še dodatni bonus. No, pa tudi pihalo ni.

Iz nahrbtnika sva potegnila banane in vodo, ter se dodobro napitala. Za Anjo je bil sicer današnji vzpon bolj sprehod, kot naporna tura, zase pa moram priznati, da mi je na čase kar dodobra kislilo mišice. Nič presenetljivega, saj sem zadnje čase precej manj aktiven kot včasih. A bo bolje:) Postalo je hladno in v Julijcih in nad Bledom se je že razbohotila nevihta. “Greva.”

Da je bil izlet popoln, naju je pa malo pred Zelenico ujel še dež. K sreči sva imela s seboj prava oblačila, tako da sva do avta ostala suha. Z izjemo hlač:)

Pika!

Matej