Ne vem pa, kwa je tko izpod čela gledal:)

Kljub totalno bednemu vremenu prejšnji teden, smo v torek vseeno zbrali toliko volje, da smo se odpravili proti Kočno. In ne, ne tisti zraven Grintovca, ampak k sosedi od Golice.

Bom danes malo bolj hiter, ker me čaka pisanje še ene objave… Z Vito počakava Mirota na Jesenicah, kjer presede v moj avto(napaka) in odpravimo se proti našemu cilju. Ker gozdarji ravno vlečejo neke hlode iz gozda je cesta do Križevcev zorana, tako da nam s tem prihranijo nekaj kilometrov hoje. Seveda ne gre brez težav, saj Honduras precej kmalu zabrska in iz prtljažnika je bilo potrebno potegniti verige, ter se ponovno učiti le-te obuvati.

Na Križevcih parkiramo in jo mahnemo proti Kočni. Sem in tja se nad nami pokaže jasno nebo in zgleda kot da se hoče zjasniti, vendar te sreče tokrat nismo imeli. Na planini Kočna dam idejo, da skočimo pred Kočno še na Ptičji vrh. Drugega jima ne ostane, kot da ubogata:) Malo pod vrhom se začnejo prikazovati skale in trava, tako da zaključimo in odsmučamo nazaj na planino.
Pod vrhom Ptičjega vrha
Pod vrhom Ptičjega vrha
Je blo kr meglen

Tam ponovno nataknemo kože in se odpravimo proti našemu prvotnemu cilju, Kočni. Na severni strani ravno tako, kot Ptičji vrh, trpi pomanjkanja snega, vendar za vzpon ga je dovolj. Na vrhu na hitro spijemo Vitin čaj, potem pa se čim prej postrgamo, saj je pihal veter. No, pa Miro je moral biti do enih doma, k so mu “pršl” okna menjat:)
Proti Kočni
JEEEJ na vrhu Kočne
Miro še zmer mal otroka

Spust je bil pravo nasprotje tistega iz Ptičjega vrha. Spustili smo se skozi gozd direktno na Pusti rovt. Ogromno pršiča, nezvoženo,… Na kratko: vriskali smo! Škoda, da nismo imeli časa še za enkrat, ker bi z veseljem ponovil vajo.
Ne vem pa, kwa je tko izpod čela gledal:)
Utrinek
Utrinek

Posmučamo še do avtomobila in zaključimo izlet. Na dan, kot je bil, boljšega izleta nebi bilo mogoče narediti.

Matej