hribi, smučanje, plezanje,…

Z Anjo sva se že dolgo menila, da bova en dan skupaj obiskala planino Laz, a nama kar nekako ni uspelo. Ali je bilo slabo vreme, ali pa so bili načrti za vikend drugačni. A kdor čaka, dočaka, in tudi midva sva!

Na planino sva se odpravila že v petek zvečer. Ker Anja ni najbolje kondicijsko pripravljena, sva hodila bolj počasi, a če sem iskren, vseeno precej hitreje kot sem upal. Čeprav je bila ves čas utrujena zaradi napora, pa je kar naprej govorila, saj jo je bilo malo strah hoje po gozdu ponoči. Vsake toliko časa se je ustavila: “Ei Mato, as slišal to? Kwaj blo to?” “Nč ni blo, kšn ptič alpa kej, je že mim!” sem jo, dokaj neuspešno, miril:)

Po prispetju na planino hitro zakurim peč v sobi. Z njo ogrejem sobo in premraženo dečvo, ki se kmalu zabubi v spalko. Ni minilo veliko časa, ko je puhasta spalka opravila svoje delo in že je Anja odpirala zadrgo:)

Zjutraj se zbudim ob pol osmih. Peč je že zdavnaj ugasnila in v sobi je zopet hladno. Da se bo Anja prebudila v toplo jutro, nasekam drva in ponovno zakurim ter nazaj zaspim za dobro urco, ko se oba prebudiva in vstaneva. Uff koliko je ura! Hitro spakirava in se odpraviva proti Debelemu vrhu.

Anja malo pojamra, da jo bolijo noge, a je odločena, da danes pade Debeli vrh, pa tudi če je konec sveta:)

Pot do Lazovškega prevala med kramljanjem hitro mine.

Na prevalu narediva kratko pavzo, se napojiva z H2O in pojeva energiske tablice. Med počitkom ji pokažem še, kje smo nekaj časa nazaj blodili z Katjo in Vito.

Iz sedla se začneva dvigati proti Debelemu vrhu. Najprej se dvigneva na malo višjo ploščad, kjer zagledava trop gamsov. Kakih 15-20 jih je bilo. Kar obstala sva tam in z nekaterimi smo se gledali iz oči v oči. Nisva jih želela preplašiti oz. spoditi, zato sva počakala, da so se umaknili.

Spregledala sva enega izmed trolov in zgrešila pot, tako da sva morala laziti v malo bolj strm travnik, kjer sva hitro našla pot. Na Debeli vrh namreč ne vodi markirana pot, a so ves čas postavljeni kupi kamenja(troli), pa tudi sicer se pot dobro vidi.

Ko zopet doseževa naslednjo travnato planoto, pred nama prav ležerno v travi leži kozorog in se sonči. Tudi najina prisotnost, pa čeprav sva bila samo slabih 20m stran od njega, ga ne moti. Škloc,škloc,škloc, potem pa se umakneva in ga pustiva uživati v miru. Prav tako tudi njegovega kolega nekaj 10 metrov višje.

Sledijo še zadnji višinski metri, ki Anji predstavljajo največji napor. Pod vrhom že hoče odnehati, a jo prepričam, da do vrha še stisne. Trmasta, kukr je, tudi sama pravi, da more do vrha, da toliko pod vrhom pa že ne bo odnehala.

Ko sva prispela na greben, pa je iz severa pritisnil močan in mrzel veter. V trenutku mi je zanohtalo, zato sem do vrha, tistih nekaj 10 metrov, kar tekel. Da se roke ogrejejo!

Na vrhu pa čudovit razgled na vse strani. Na dlani sva imela tako Triglav kot Kanjavec, na jugu pa se je videlo Slovensko morje in Krn.

Na drugi strani škrbine sva gledala pravi vrh Debelega vrhu, a sva zaradi utrujenosti in Anjine ne najboljše navajenosti na izpostavljene terene, ostala kar na predvrhu.

Pa še malo poziranja z novo Marmot GoreTex Paclite jakno. Hudo dobro se obnese v vetru, da o teži ne govorim.

Na poti navzdol pa še enkrat poslikam ata kozoroga.

Čudovito je bilo! Tudi Anja je med sestopom pozabila na napor med vzponom. Tako kot vedno, po izletih v hribih ostanejo samo še lepi spomini o razgledih in miru, o tem, kako naporen je bil vzpon, pa hitro pozabiš.

Matej

---