hribi, smučanje, plezanje,…

“A bi šel v četrtek v hribe” se zasliši iz telefona, ko se oglasim na Remičev klic. “Ja kwa pa!” Nekaj dni kasneje že skupaj z Lukcem in Langusom drvimo proti Bohinju.

Vremenska napoved je obljubljala lepo vreme visoko v hribih. Kot za nalašč seveda nobena od “Bohinjskih” kamer ni delovala, zato smo šli na blef in upali, da bo na Debelem vrhu šajba.

Malo sem se bal, če bo cesta do planine Blato prevozna, a očitno obilne količine dežja niso naredile večje škode, zato smo se brez problema pripeljali do cilja. Hladno in turobno jutro ni delovalo preveč motivacijsko, zato smo se bolj kot ne, z muko odpravili v breg in v slabi uri prisopihali do Laza, kjer nas je pozdravilo ivje in nova plast megle nad nami.

Po malici na Lazu se odpravimo naprej proti Lazovškemu prevalu, kjer se nekje na pol poti prebijemo iz megle in nad nami zagledamo modro nebo, pod nami pa se počasi začne odpirati megleno morje. Tudi odvečne sloje oblačil hitro pospravimo, saj se temperatura konkretno dvigne. Na prevalu nas premami sonce in se stegnemo v prvo travo ter iz nahrbtnikov potegnemo drugo malico. Nekateri pa v svoje objektive zajamemo tudi kakšen utrinek.

Po malici pa po nemarkirani proti naprej proti vrhu. Pod grapo se odločimo, da zavijemo vanjo. Remic in Tank nadaljujeta po “normalki”, mi pa po mešanici skale in snega. Snega je na nekaterih mestih kar precej in je zbit kot kamen. Ne vem, ali je to že letošnja pošiljka ali je to še ostanek lanskoletne slabe zime. Kakorkoli že, grapa je ponudila nekaj dinamike pri dostopu.

Iz vrha grape pa je sledilo še nekaj višinskih metrov do vrha in čudovitega razgleda iz le-tega. Na sosednjem Triglavu tokrat ni bilo opaziti ljudi. Je pa na okoliških hribih kar nekaj snega, še posebej “bogata” zgledata Kanjavca. Pogled proti dolinam pa se konča v morju megle, katere ni videti konca, čeprav se nam je zdelo, da v daljavi vidimo Tržaški zaliv. Kakorkoli že, nismo jim bili fovš:) Na tla si razgrnemo bunde, pojemo in zaspimo.

Po kakih dveh urah nas hladen veter prisili, da se umaknemo pod vrh, kjer najdemo prijetno zavetišče pred vetrom. Sonce nam tukaj dokončno izsuši obraz, da imam občutek, kot da sem na morju zaspal na soncu sredi največje vročine. Si pa Lukc namontira Tanka za povštr:)

Med povratkom v dolino pa nas pred Lazom zopet pozdravijo beli dolgobradci in temni borovci, ki nas nato spremljajo vse do avta.

Pivo in pizza v dolini, potem pa domov.

Tudi danes se nismo prepustili tegobnemu vremenu in popoldan na hitro skočili na Vrh Korena, kjer smo se prav tako nastavljali sončnim žarkov.

Ah kako je lepo v hribih. Komaj čakam sneg in grape!

Matej

---