Po prihodu v Fagernes smo se prvi dan ogrevali v lažjih slapovih takoj za “hišo”, naslednji dan pa so se Igor, Karmen in Luka podali preko planote v sosednjo dolino in mesto Hemsedal.

Zbudimo se v lepo jasno jutro. Da je bila temperatura pod lediščem, nam je dal vedeti led na poti do WCja. Ker letos v Sloveniji nismo imeli najboljših razmer za uplezavanje, smo se odločili, da začnemo z nečim lažjim. In tako smo si za tisti dan izbrali kar 2 slapova takoj za “hišo” oz slabih 500m stran.


Slapova sta vidna že iz parkirišča. Parkiramo ob cesti, saj je višje postavljena rampa, in nadaljujemo peš. Po kake pol urce hoje po škripavcu se usmerimo levo navzgor v gozd. Kmalu se nam pod nogami prikaže turkizno moder led. Stali smo pod vznožjem Hyllebekken(WI3, 150m). Spodaj je bil led boljši, saj je bil zaščiten pred spomladanskim soncem, zgoraj pa bolj gnivc:)



Hitro si opasamo kovino in Luka ter Igor naredita prve korake. Ker je slap bolj lahek, se trudimo iskati linijo, ki bi ponudila čim več plezarije.






Se nam pa v slapu odpre tudi čudovit pogled na Fagernes in dolino Valdres… Razgled iz omenjene točke pa nam da vedeti, da v tej dolini ni za pričakovati težkih slapov, saj relief ni primeren.



Z vrha odabzajlamo v dolino. Ker se slabo počutim, se vrnem v hišo, ostala kompanija pa se zapodi še v sosednji Mindrefoss(WI3, 150m). Na žalost dobro plezarijo ponudi samo zgornji del, spodaj pa so težave bolj v okolici WI2. Od daleč je zgledal veliko težji.


Naslednji dan sem se počutil še veliko slabše, zato sem se odločil, da ostanem doma in počivam, medtem ko so ostali skočili preko planote v sosednjo dolino preveriti stanje v okolici Hemsedala. Odločali smo se namreč, ali še ostati tukaj ali se rajši odpraviti v Rjukan, od koder smo dobili informacije o dobrih razmerah. Tudi v Hemsedalu sonce ni prizanesel slapovom in tako kot v Valdresu, je tudi tukaj večina slapov obrnjenih na jug. Igor je doma pozabil cepine, tako da se je Karmen odločila, da se odpelje preveriti stanje drugih slapov v dolini, Igor in Luka pa sta skočila v bližnji Vollokula(WI4, 120m), ki sta ga opazila iz ceste.

Bojda so bile razmere veliko boljše kot v Fagernesu, tako da sta se dobro naplezala. Brez Abalakov pa tukaj skoraj ne gre, saj je edini sestop iz večine slapov abzajl:)






Po prihodu domov pa se je Karmen ponudila, da nam za večerjo speče palačinke. MLJASK! Seveda brez uvodne juhe ni šlo:)

V naslednji objavi pa obljubim lepše vreme:)