hribi, smučanje, plezanje,…

V prihodnjih dneh se bo na blogu, upam da, zvrstilo nekaj objav, ki bodo na kratko opisale naše 10 dnevno plezanje lednih slapov v Hemsedalu in dolini Valdres na Norveškem…

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem obseden z Norveško in da imam nekje v glavi vedno en ali dva cilja, ki vključujeta to čudovito državo. Tudi tokrat je bilo tako, saj sem že od lanskega obiska Rjukana razmišljal o ponovni vrnitvi. Dodatno me je v to prepričal še ogled online vodnička za Hemsedal in obisk tistega okoliša leto prej.

Sprva planirana skupina osmih se je na koncu zreducirala na štiri kompanjone, ki smo se odpravili na pot proti “mrzli” Norveški. Igor, Karmen, Luka in jaz smo jo tako na toplega Marčevskega dne smuknili proti naši destinaciji. Po tem, ko sem odigral partijo Tetrisa in uspešno vse sprakiral v avto,

smo se odpravili na pot, ki nas je peljala skozi Avstrijo in zaključila ob štirih zjutraj na vrhu Nemčije, točneje v Rostocku.

Do trajekta je bilo še nekaj ur, zato smo si privoščili kratek in neudoben spanec. Zjutraj smo se vkrcali na trajekt in tam nadaljevali s spanjem.

6 ur kasneje, okoli 13:00 prispemo na Švedsko v mesto Trelleborg. Zadiši nam kava, zato se zapeljemo v Malmo, kjer se nam pridruži še Pikl, ki je ravno na izmenjavi v Malmu in sva ga z Maretom obiskala že septembra. Bela kava nas je stala 5€(ena, ne vse štiri:)). Zgolj informacija:)

Po kavi smo nadaljevali naprej proti Oslu. Spremljalo nas je, za te kraje, netipično jasno in sončno vreme. Tudi v Goteborgu je bilo jasno. PRAZNIK!:)

V Oslu obiščemo Lars-a, ki nam je prijazno ponudil toplo prenočišče in skuhal oz. pogrel tradicionalno Norveško jed, ki jo baje jejo na vseh porokah, pogrebih, krstih, birmah, you name it… Tkole čez oko bi rekel, da je sestavljena iz ajdovih njokov, na tanko narezane govedine in vse to skupaj skuhano v “juhi”. Zraven smo dobili še krompir in kuhano zelenjavo. MLJASK! Ob pitju piva smo ugotovili, da njegova plezalna knjižnica premore tudi slovenski plezalni vodniček:)

Zjutraj se napokamo jajc in šunke, se Larsu zahvalimo za gostoljubje in jo mahnemo proti dolini Valdres, točneje proti naselju Bagn in dolini Stavedalen nad vasjo. Kljub jasnemu vremenu in soncu smo zaskrbljeni. Termometer v avtomobilu kaže 7°C. In to ne minusa. Kaki 2 uri kasneje smo v dolini in slapovi se vidijo že na daleč. Ogromni so! Vsaj za nas, ki smo vajeni ozkih slapov v Tamarju in pod Prisankom. Od daleč zgledajo dobro, zato se vseeno odločimo poizkusiti…

Z Lukam se zagledava v slap Makalu(150m, WI4-5). Hitro nama je žal, da nimava krpelj, saj se nama je ugrezalo do pasu. Naposled le stojiva pod slapom, a ni zgleda najbolje. Videti je bilo nekaj lukenj, kjer je na dan že pogledala skala, pa tudi sicer je bil led čuden in je bolj spominjal na zbit južen sneg kot led… Vseeno sva poizkusila s plezanjem, a zaključila po slabih desetih metrih zaradi slabih razmer…

Pospravila sva opremo in se odpravila pogledati, kako gre Igorju in Karmen v slapu O’hoi(100m WI4). Tudi onadva sta imela podobne razmere, zato smo se hitro srečali pod slapom. Kljub temu so slapovi zgledali dobro, glede na to, da je bilo vreme zadnjih 14 dni lepo in jasno ter da so slapovi obrnjeni na jug…

Ker razmer ni bilo, smo se vrnili nazaj do avta in se odpravili v Fagernes, kjer smo imeli rezervirano prikupno leseno bajtico(hytte) v prijetnem kampu z imenom Fagernes Camping. Za to, da smo imeli streho nad glavo, smo odšteli okoli 700€ za 7 nočitev. Kmalu nas pride pozdraviti tudi prijazna receptorka, ki nam razloži še delovanje kartic in tušev. Med tem časom razložimo avto in odpremo Grande Nutella(5kg).

Igor z Duckfacom:)

Po popoldanskem obroku pa skočimo v mesto preverit, če je kaj življenja… Ni!:)

To be continued…

---