hribi, smučanje, plezanje,…

Zaradi zastrupitve sva se predčasno odpravila proti domu in tako, po 1600 prevoženih kilometrih, srečno prispela nazaj v Slovenijo.

Po piku čebele se prav po hitrem postopku spravim v avto, saj iz neba začnejo leteti dežne kaplje. Kaj kmalu pogovor nanese na temo “kaj bova?” in oba se strinjava, da sva preveč izmučena, da bi lahko kaj veliko plezala danes in jutri, v soboto je pa tako ali tako napovedano grdo vreme.

“A se čva kr proti domu postrgat?!” Oba se strinjava, da tri dni ostati na istem mestu in delati nič, nima smisla. Vikend tudi še ni, tako da prometa na cesti ne bo. Pospraviva spalne vreče in se odpraviva proti Malmu. “Dans greva do roba Danske, jutri pa na trajekt in domov, pa je!” si rečeva.

V Malmu se ustaviva in si ogledava znan nebotičnik Turning Torso. Poiščeva še wireless in preveriva cene za Oresund most in trajekt, dvigneva denar, natočiva poln tank bencina in dalje.

Namesto s trajektom, se tokrat na Dansko odpraviva preko najdaljšega mostu v Evropi, mosta Oresund. Za prečkanje odštejeva 39EUR.

Od tod naprej mimo Kopenhavna do Rodbyhamn-a. Med vožnjo Mare predlaga: “Kwa je, a butneva v enem kosu? Čez dan bo čist prevroče za vozt!” “Ja pa dejva” se strinjam. V Rodbyhamn-u se vkrcava na trajekt in ob 7.00 sva v Nemčiji. V GPS vneseva Kranj in na ekranu se izpiše dolžina poti: 1300km.

Malo iz Puttgardna opazim Lidl in takoj narediva še en postanek, da nakupim nekaj hrane in pijače za na pot. KAKO JE TO POCENI! Iz trgovine pridem z nabito polno vrečko sokov in banan in z nasmehom do ušes. “Lj to kolk mam, pa sam 13 EUR sem dal:)”

Pot domov je bila mirna in brez večjih zastojev na cesti. Sem in tja smo kje čakali kakih 10 minut, ko sta se 2 pasova združila v enega, sicer pa sva jo kar ves čas lepo dirkala proti domu. Okoli dveh ponoči je mene zmanjkalo, Mare pa je medtem, ves napumpan od Red Bulla, vozil proti Sloveniji. Malo za Minhnom se prebudim, ko se ustaviva na bencinski postaji. Kupiva vinjeto in že letiva dalje. Na obzorju se začenja daniti.

Zadnji kilometri pred mejo so bili najbolj naporni, saj je Mareta naviralo na WC že zadnjih 50km. Zakaj ni vstavil v Avstriji, ne veva:) Zapeljeva se skozi Karavanke in končno ugledava tablo Slovenija!

Postanek na Petrolu je obvezen. Deloma zaradi Mareta, deloma pa zato, ker nama je svetila rezerva. Natočiva “poceni” gorivo in medtem nama prijazna mladenka še očisti vetrobransko steklo.

Za zaključek poti se spodobi, da človek neki spije. Zapeljeva se v Rolija in naročiva pivo/radler in se lepo odžejava.

Po 1600 prevoženih km, 16 urah vožnje, treh kratkih počitkih, sva bila končno doma. Jaz kar malo utrujen, Mare pa baje čisto nič. No, tako je mislil, potem je pa spat od treh popoldan pa do jutra naslednji dan:)

In tako se je najino potovanje zaključilo. Oba sva bila s samim izletom več kot zadovoljna, dosegla sva veliko, videla veliko novega, spoznala nove prijatelje, se naučila novih stvari in si zadala nove cilje.

Hvala Mare in Barbi za čudovito družbo, mega je bilo!

Sedaj pa račune v roke in pisati finančno poročilo, dokler je še volja in preden zopet kam ne skliznem.

Matej