hribi, smučanje, plezanje,…

Ker nam plezanje v granitu ni najbolj domače, prvi dan v Nissedalu izberemo lažje klasike, da se malo navadimo na drug način plezanja. Je pa neki res, granit drži k hudič:)

Zjutraj nas prebudi toplota v šotoru. Nismo preveč zgodni, saj se nam nikamor ne mudi. Ni nas veliko v kampu, slabih 6 avtomobilov. Posedemo se okoli ognja in pojemo zajtrk, da dobimo energijo za čez dan, saj se planiramo vrniti šele proti večeru. Spraznemo polne kartice na fotoaparatih

in začnemo s pripravo opreme.

Ko si na pasove obesimo vso železje in v nahrbtnike nabašemo hrano in pijačo, jo ucvremo pod steno. Močvirnata pot vodi pod steno. Nad nami se odpre vzhodna stena Haegefjella in iz gozda izstopimo pri smeri Heavens gate. Prečimo ob steni do konca poti, kjer se nahaja smer Via Lara(4, 380m).

Vsi štirje si zapodimo v steno. Na žalost je bila smer prevelik zalogaj za Katjo in sta z Lukcem po prvem cugu obrnila, midva z Maretom pa sva nadaljevala.

Jasna linija vodi do vrha. Za nama se mudita še 2 navezi. V primerjavi z dvema letoma nazaj sva neprimerno hitrejša in bolj samozavestna v postavljeno varovanje. Na vrhu se odločiva za abzajl. Zaveze, ki so plezale za nama, so še daleč od vrha.

Na dnu pogledujem proti sosednjemu Revežu(Reven, 6-, 380m), a se na koncu odločiva za platasto smer Agent Orange(5-, 380m).

Pred vstopom v plate si Mare vzame trenutek za razmislek, kot Kovi kakih 14 dni nazaj:)

Na vrhu smeri se odločiva, da tokrat sestopiva po poti namesto abzajla. Lepo vreme in oprano nebo poskrbi za čudovite razglede na vse smeri in polno fotografskih motivov. V daljavi se vidi tudi Gustavtoppen, pod katerim smo se nahajali dobrega pol leta nazaj, ko smo plezali v Rjukanu.

Res je, ko ljudje pravijo, da se slabe stvari hitro pozabi. V spominu sva imela, da je sestop dolg, a da je tako dolg, si nisva mislila. Proti koncu sta bila najina želodca od lakote že prilimana na hrbtenico.

Naslednji dan pogled v nebo ni najbolj optimističen. Nad hribom se nahajajo črni oblaki, situacija v daljavi pa ni nič drugačna. Kljub temu se z Lukcom in Maretom odločimo poizkusiti srečo. Medtem ko bomo mi plezali(zaželeli smo si smer Reven, ki sem si jo ogledoval prejšnji dan), pa se Katja odpravi na vrh po markirani poti. Ko prispemo pod steno, začne deževati. Ker bolj kot ne rosi, se odločimo, da bomo počakali.

Medtem, ko se je stena sušila, sva z Lukcom naredila štant na drevo in se spustila pod smer Via Lara preverit, če je pod njo kaj izgubljene opreme. Nabrala sva 3 reverse in eno hexa jebo. Reverse so za kako varovanje neuporabne, jeba bo pa več kot uporabna:)

Stena se posuši, navežemo se in že letimo. Malo iščemo smer, a kmalu smo vsi na neudobnem štantu. Pobebem opremo in letim dalje. Ko naredim prvi gib, začne ponovno rositi. “Ah, to bo mal rosil, velke ne bo!” Par minut kasneje po steni že tečejo slapovi, dobesedno(ko se vrnem domov, objavim še filmček). Nekako se po spolzi steni privlečem do drevesa, naredim abzail in se vrnem do Luka in Mareta. Vsem že veselo zaliva gležnje:)

Na štantu skadimo čik in se počasi vrnemo v kamp. Lačni si naredimo kosilo in kmalu nas vse po vrsti premami šotor in spanec.
 
 

Zbudimo se ob šestih, kot dogovorjeno, in se odločimo, da se spravimo na bolderje, ki jih pod steno ne manjka.

Našli smo si en lep balvan, a nam mušice in komarji niso pustili užuvati v plezanju. Slabo urco smo se trudili plezati, potem pa nam je vse skupaj dosadilo in smo se vrnili v kamp.

Kaj nas je čakalo naslednji dan? Izveste v naslednji objavi.

Matej