hribi, smučanje, plezanje,…

Dežne kaple in slaba napoved za celotni teden nas je pognala v pogon in na pot proti severu Norveške na znamenite Lofotske otoke.

Ponovno dolg lepotni spanec in bujenje ob zvoku dežnih kapel. Kot običajno obilen zajtrk in čakanje informacij o vremenu. Pisk pisk zapiska Matotov Samsung in čez nekaj trenutkov, why the long face?! Napoved za prihodnje dni ni obetajoča, oziroma je zelo slaba. Par dni konstantnega dežja po celotni južni Norveški, zato bistre glave spakirajo vso kramo v avtomobilčke in via Nord Norge – Lofoten. Ustavimo se na dovozu že znane bajte, priklopimo na brezplačen Wi-fi in sledi pol ure v cyber svetu. No razn Lukca, ki med tem časom pozoba približno kilo in pol borovnic. Napoved za sever je dosti boljša, sončno in deloma oblačno, vendar glavno da brez dežja.

No pa pejmo slabih 2000km bolj severno. Po parih krajših lulat postankih sledi malo daljši, kjer v lonec pade kilo jote in čez par minut čudežno izgine. Ponovno par ur zazrt v prekinjajoče se črte na sredi ceste ob zvokih bobna, basa in trnovskega supermana.. USTAVVV!!! Ajga ajga u izi, kvaj blo? Ja kva kva, pocen bencin. Nafilamo, plačamo, čik, gasaaaa..

Za volan se usede Mato, saj meni prekomerno zehanje nevarno zmanšuje vidni kot in s tem se posledično veča nevarnost, nevarnost pa ni ql. Začne se večeriti in na naslednjem počivališču postaviva šotor, Lukc in Katja odmotata avto hišo na strehi avtomobila in po požirku domačega šnopsa kaj hitro sledi Zzz..

Namesto petelina zjutraj nas prebudi zvok tovornjaka, ki se tudi odpravlja severno. Po parih kilometrih se ustavimo v manjšem mestu, kjer Mato in Lukc oddideta v trgovino, s Katjo pa ponovno izkoristiva brezplačen McInternet, kr dobr. Založeni s svežimi žemljicami se ob jutranjih sončnih žarkih utaborimo na prvem lepšem počivališču. Futr, kava, cigaret, sonček in lepo urejeno stranišče človeku pričarajo človeku nasmeh na obraz in vsi zadovoljni oddrvimo naprej.

 

Naslednji daljši postanek sledi dosti kasneje v Mošjenu, kjer je čas za dve piksne fržola in pirček. Katja privleče na dan vodo odporno ohišje za fotoaparat in poslika vse kar se poslikati da, tako pod, kot nad vodo. Mato poda par življenjskih nasvetov, kako bi se blo dobr mal umit, saj so na Lofotih pogoji za osebno higieno zelo slabi. Pozor, to velja izključno za budget tripe kakršen je naš! Zato vsi pogumni jezero izkoristimo tudi za umivanje, nekateri bolj, nekateri manj. Balkanci pač nismo vajeni namakanja v 15 stopinjah. Pri avtu še French shower in ponovno siva pot, vodi me, kamor hoče srce, na Lofoteeee..

V Moi Rani sledi še kratek postanek pri tourist office-u, kjer za vsak slučaj še enkrat preverimo vreme

in že po E6 drvimo naprej proti polarnemu krogu. Navdušenje je občutno manjše kot pred dvema letoma, ko sem bil prvič v Trolovi deželi, pa isto dobr. Postavimo vsak svojega trolčka, poslikamo na tisoče manjših trolčkov, začudeno opazujemo mačka v avtodomu in back on the road.

Narava se tu občutno spremeni, cesta postane dinamična in tako z Matotom prispeva slabih dvajset minut pred odhodom na trajekt. Med tem Mato dobi še telefonski klic od prijatelja Jana, ki se je pretekle dni tudi mudil na Lofotih in debata teče seveda o plezanju. Škoda le, da smo se zgrešili za kakšen dan, pa drugč. Zadnje minute pred odhodom prispeta tudi Katja in Lukc, fest. Dva dni vožnje se človeku kar pozna, tako da vsi na hitro odspimo en power nap in po 45min smo že nazaj v avtomobilih. VILLKOMEN TILL LOFOTEN, FUCK YEAHHH!!! Do klajmbrskega kampa na Lofotih nas je ločilo “le” še dobrih sto kilometrov. Ehh tole bomo pa ža stisnl. Ura je odbila dve zjutraj, vendar še vseeno presenetljivo svetlo. Medtem ko je Mato napol smrčal na sovoznikovem sedežu sem sam popolnoma buden in zopet popolnima očaran nad Lofoti. Visoke granitne stene, zavite v meglice, ki se dvigajo praktično iz morja in po katerih vodijo plezalne smeri vseh težavnosti. Ja FEST, prov smo pršli prov. Vsa okolica je zanimiva, nič ne manjka in nič ni preveč. Morje iz vseh strani, na obali lične majhne lesene hišice, hribi, gozd in travniki vse naokoli, vse pa povezuje lepo speljana cesta in mavrični mostovi preko celotnega otočja. Zares pravljičen košček sveta, za plezalce verjetno še toliko bolj in ves navdušen in poln pričakovanj naslednjih dni ustavim avto po slabih 2000km na neuradnem parkirišču klajmbing kampa. It’s good to be back.. Znane stene, znani placi, drug folk, sam makarone mava pa iste (: Leseni od dolge vožnje se privlečemo iz avtomobila, potem pa se je zgodi nekaj neverjetnega. Ne sej ne, šotor pa spat, toj to, ju3 dalje, pa lahko noč.

Mare